Breznikova kmetija

Breznikova kmetija je kot samotna ptica čepela v Škofjeloškem hribovju. Ni bila ne velika ne majhna, vedno pa je svojim lastnikom dajala toliko hrane, da so se lahko preživljali. Seveda Breznikovi niso bili bogataši, bili so skromni hribovski kmetje, katere je skopa zemlja vzgojila v krepke in odporne ljudi. Njihova odlika je bila velika ljubezen do te zemlje. Vsako leto so skrbno obdelali njive, pokosili travnike in posekali grmičevje, če se je že zaraslo na pašnikih.
Večino hrane so pridelali doma, le kakšna slaba letina jih je prisilila, da so kupili nekaj vreč moke. Vsako jesen so naribali čeber zelja in čeber repe in pozimi so bili redki dnevi, ko je ta hrana izpadla z jedilnika. Meso so si privoščili le ob nedeljah in praznikih.
Takšno stanje je bilo na Breznikovi kmetiji še v začetku šestdesetih let. Na njej je takrat gospodaril Matevž, oče treh sinov in štirih hčera. Otroci so dorasli in oče je razmišljal, kateremu od sinov bi kmetijo zapustil. Vsi bi jo radi imeli in vsak od njih je bil sposoben postati dober gospodar. Torej je Matevž imel dovolj naslednikov, pa vseeno ga je bolela glava. Skrbelo ga je namreč, kako bosta njegovo odločitev sprejela dva sinova, ki bosta ostala brez kmetije.
Matevževa bojazen je bila upravičena. Kmetijo je prepisal najstarejšemu sinu Petru, druga dva pa sta se počutila opeharjena. Iz same zavisti in hudobije sta skupaj s sestrami od brata, novega gospodarja, zahtevala visoko doto. Na Petrovo ugovarjanje sta odvrnila, naj kmetijo prepusti kateremu od njiju, ki sta jo pripravljena sprejeti pod enakimi pogoji. S takšno ponudbo sta Petra prisilila, da je pristal na visoko doto, ki jo je moral izplačati.
Zavist in pohlepnost seveda ne utrjujeta ljubezni in prijateljstva, temveč ju razdirata. Tudi pri Breznikovih je bilo tako. Med Petrom, bratoma in sestrami je zazijal prepad, ki se je vedno bolj poglabljal.
Leta so tekla. Peter se je poročil in v zakonu se mu je rodilo pet otrok. Z ženo sta pridno delala od zore do mraka, da sta prislužila dovolj denarja za družino. Veliko breme je bila dota, pa tudi država je Breznika – kot vse druge kmete – tlačila z davki in dajatvami.
Breznikovi otroci so rasli. Peter je kaj kmalu opazil, da za zemljo in kmetijo ne kažejo kakšnega posebnega zanimanja. Večkrat je z njimi napeljal pogovor o nasledstvu na kmetiji. Kdo jo bo od njega prevzel? Vsi po vrsti so se temu odpovedovali in očetu kar naravnost povedali, da se danes zemlje, posebno hribovske, ne splača obdelovati. Razlagali so mu, da dandanes veliko bolje živi zasebni podjetnik, obrtnik, državni uslužbenec ali tudi navaden delavec, biti kmet v hribih pa je najbolj nehvaležen poklic.
Peter je postajal vedno bolj zaskrbljen. Do zadnjega je upal, da bo najmlajši sin, petnajstletni Blaž, vendarle vzljubil to hribovsko zemljo, ki je doslej hranila njihov rod, in jo obdeloval naprej. Toda ne! Ko mu je oče ponudil kmetijo, mu je Blaž zabrusil: »Na mene ne računaj! Če boš grunt prepisal name, bom živino takoj prodal, sam bom hodil delat v tovarno, travniki pa naj se kar zarastejo!«
Prizadeti oče je hotel sina prepričati: »Glej, saj na kmetiji tu pri nas ni vse tako črno, kot si ti zamišljaš. Nekaj denarja dobimo za mleko, nekaj za pitance, prodamo les in tako se prebijamo iz leta v leto. Res je, da pridelki nimajo prave cene, pa nekaj doda država ... Jaz verjamem, da je ta kriza v kmetijstvu le prehodna in upam na boljše čase. Boš videl, da boš čez leta zadovoljen, če me boš poslušal in kmetijo sprejel.«
Blaž pa je zamahnil z roko: »Oče, če bi bilo tako, kot govoriš, potem bi kmetije po teh hribih cvetele, pa je drugje še slabše kot pri nas. Živine je vedno manj, travniki se zaraščajo, gospodarska poslopja razpadajo ... Tudi dekleta se nočejo možiti na kmetije. Ne, ne boš me prepričal! Za tisto delo, ki ga opravimo mi, bi morali biti milijonarji, smo pa le kot nekakšni preužitkarji. Ne moremo si poleti privoščiti morja, pozimi smučanja. Vedno samo delo in delo. Misliš, da bo še kdo celo življenje garal tako kot vidva z mamo? Nihče!«
Oče Peter je ostal brez besed. Moral je priznati, da ima sin – čeprav je še otrok – prav. Vse, kar je povedal, je na žalost resnično. Vseeno pa ni mogel razumeti, da se lahko časi tako spremenijo. Spomnil se je, kako si je pred štiridesetimi leti prizadeval, da je oče kmetijo prepisal nanj, danes, ko bi jo rad oddal, pa ne najde naslednika. Peter bi rad, da bi nekdaj trdna Breznikova kmetija obstala še naprej. Toda kako?

TUŠEK, Franc. (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44