Svete Višarje

Vsako leto se v avgustu, na Marijin praznik, na Svetih Višarjah zbere množica ljudi. K njej poromajo z različnimi zahvalami in prošnjami. Na ta dan je vsakoletno romanje postalo že tradicionalno. Pa to ni edini dan, ko se ljudje zberejo tu gori pri Mariji.
Vsakič, ko slišim, da se na Svetih Višarjah zberejo narodi treh dežel, pomislim: “Kot takrat, pred skoraj petdesetimi leti ...” Tudi takrat si nas Ti, o Marija, zbrala okrog sebe na tujem ozemlju, da smo se lahko po dolgem času srečali z vseh koncev in krajev, na silo ločeni. Tu, na tem kraju, si nam nudila varno zavetje, da smo se lahko veselili drug drugega, se ti zahvaljevali in se ti izročali v varstvo. Tu smo doživljali lepoto nebes ...
Zgodnje julijsko jutro je bilo, ko me je mama zbudila, da bi prvič odšla na dolgo pot. Oblekla me je v prelepo plisirano oblekico s kratkimi rokavci in mi čez oblekla še jopico.
Mrzlo je zarezalo to prebujajoče se jutro, ko smo se mama in ata s starim očetom odpravili po stezi med polji do avtobusne postaje. Zazeblo me je tudi v noge, ko mi je jutranja rosa premočila bele dokolenke, ki sem jih imela, da me ne bi ožulili sandalčki. Ata je opazil, kaj se dogaja, in me spretno posadil na ramena. Imela sem tri leta in dva meseca. Veliko zgodnejša ura je bila kot sem ponavadi vstajala, zato me je na avtobusu hitro zmanjkalo. In do Ljubljane sem ulovila manjkajoči spanec.
Na ljubljanski železniški postaji se nam je pridružilo še nekaj sorodnikov in skupaj smo stopili na vlak. Še zdaj mi v ušesih odzvanja zvok piščalke, ki je naznanila odhod, sopihanje vlaka in enakomerno drdranje koles po železniških tirih. Oči so mi začele lesti skupaj in mama me je namestila v ležeč položaj čez svoja in atova kolena. Stisnila sem obraz k njenemu trebuhu, pa ne za dolgo. Brat, ki je takrat še varno spal v maminem trebuhu, se je začel upirati in brcati. Ne vedoč, kaj se dogaja, sem mami rekla, da me njen trebuh brca. Od srca so se vsi nasmejali in mama mi je povedala, da je v trebuhu dojenček, ki ga bom čez dva meseca že lahko videla. Potolažena, da je vse v redu, sem brezskrbno zaspala.
Prispeli smo do gondole, ki naj bi nas prepeljala iz doline na vrh hriba.
»No, kam greš? Si si zapomnila?« me je spraševal stari oče.
»V Trsk.«
»Ne, v Trst bomo šli kasneje. Zdaj nas bo gondola dvignila na Svete Višarje.«
»A tja gor?« sem pogledala za atovim kazalcem.
Gondola se je začela dvigati in iz atovega naročja sem radovedno gledala, kam se peljemo. Vse bi bilo v redu, če ne bi pogledala še dol. Panika!!! Hiše so se manjšale v hišice, ljudi nisem več razločila. Kot se je vse v dolini manjšalo, sorazmerno s tem je naraščala panika. Jokala in kričala sem. Dali so me na tla, da nisem videla skozi okno, in se krčevito držala za drog, da sem se počutila vsaj malo varnejša.
Gondola se je ustavila. Napotili smo se k cerkvi na Svetih Višarjah, ki je bila zavita v rahlo meglico.
Tik pred cerkvijo smo se nenadoma znašli v skupini ljudi. Vzvalovalo je zatajevano domotožje in nastalo je vsesplošno veselje! Pozdravljanju, objemanju, čudenju, vriskanju in veselju ni bilo videti konca. Velika skupina sorodnikov, ki se niso videli že mnoga leta, se ni mogla nehati čuditi, objemati in veseliti srečnega snidenja. Meni, triletni deklici, razen domačih čisto neznani ljudje, so v meni budili začudenje nad vsem dogajanjem. Nisem razumela, kaj vse to pomeni. Za trenutek sem pomislila, da so name pozabili, potem pa so me vzeli medse in v naročje, si me podajali in me občudovali – spet novo veselje, smeh, sreča ter objemi brez konca in kraja. Bili so to sorodniki, ki jih še nikoli nisem videla, in silovitost njihovih čustev me je plašila.
Vsa velika skupina ljudi, zbrana iz Koroške, Dolenjske, Štajerske, Gorenjske, Ljubljane in iz tujine – mislim, da nas je bilo več kot trideset – je odšla v cerkev k Mariji, da se ji zahvalijo za to srečanje. Spominjam se petja Marijinih pesmi in veselja, ki je velo med vsemi. Kako lepo je odmevala slovenska pesem, kot doma, čeprav so mi govorili, da smo v Italiji, da tukaj nismo doma, da smo v tujini.
V bližnjem gostišču sta me mama in njena sestra s hčerko vzeli v spalnico. Umaknili smo se druščini, da sta si sestri po dolgem času lahko zopet padli v objem in si imeli toliko povedati! Sestrična in jaz sva kmalu zaspali, mama in teta pa sta želeli nadoknaditi vsa zamujena leta, ki jih je teta prebila v tujini in se nista mogli srečati.
Šele ko sem malo zrasla, so mi razložili, kaj točno se je takrat dogajalo. Eden od atovih bratov je po vojni pristal na Koroškem. Z vlakom so ga, kot mnogo slovenskih mož in fantov, vračali v Slovenijo. Ko so spoznali, da jih ne peljejo v Italijo, kot so jim obljubili, ampak tja, kot že vse tiste pred njimi – na morišče, so stric in nekateri fantje skočili z vlaka, ko je bil že na slovenski strani, odšli ponovno čez mejo in si tako rešili življenje.
Nekaj let po vojni, ko je mlajši brat zrasel in poiskal zaposlitev, je doživel toliko šikaniranj, da je skupaj z mlado ženo pobegnil za starejšim bratom.
Čeprav sta bila skupaj dva, je bilo domotožje hudo. Posebno težko ga je prenašala mamina sestra. V njej se je rodila zamisel, da se čimveč sorodnikov za nekaj dni zbere na Svetih Višarjah, saj jim je bila pot v domovino zaprta, vrnitev pa je v tistih časih pomenila smrt.
In sedaj smo bili tukaj v varnem zavetju Matere Marije, živi in veseli, da nas je sprejela v svojo zaščito, kjer bomo nekaj dni preživeli skupaj. In Marija je številno družbo lepo sprejela.
Ko se je najstarejši stric več kot dvajset let po vojni smel prvič vrniti v domovino, so ›prijatelji‹ budno spremljali vsak njegov korak. Tam na občini, kjer se je moral javiti takoj prvi dan, so ga grobo ošteli, ker je prišel šele drugi dan. Povedal jim je, da so bili po dolgi poti žena in otroci zelo utrujeni, pa so ga vprašali: »A za na Brezje pa niste bili utrujeni?«
Le kako so vedeli, da so šli spotoma k Mariji Pomagaj na Brezje? Tudi kasneje, ko se je še vračal v domovino, se je vedno šel poklonit in zahvalit Mariji, saj je bil prepričan, da ga je Ona rešila. Je bil zato tako srečen in nasmejan vedno, ko je bil v Sloveniji? Nikoli ga nisem videla slabe volje.
Na Svete Višarje romajo vedno novi in novi ljudje. Veliko sorodnikov, ki nas je takrat, pred mnogimi leti, poromalo k Mariji, ni več tukaj – so že pri Njej v nebesih. Obstajajo pa spomini in fotografija; v srcih pa hvaležnost, da nam je bilo dano doživeti predokus nebes. Tako veselo bomo vriskali, peli in se objemali, ko se bomo eden za drugim zbirali pri Tebi, Marija, v nebesih, in se pridružili vsem tistim pokojnim, ki nas čakajo tam zgoraj, samo nekaj sto metrov nad Svetimi Višarjami, ki se skoraj dotikajo zvezd in nebes.
Zahvaljujem se Ti, Marija, ker sprejemaš romarje, jih rešuješ v stiskah in jim nudiš varstvo in nad vsakega, ki te obišče, razlivaš svoj blagoslov. Naj se Tvoj blagoslov razliva še na kasnejše rodove!
Katarina

Ognjišče (2016) 08, str. 24