Sveti Rok - zavetnik bolnikov

Truden je že bil ubogi romar; opiral se je na popotno palico, ko se je bližal naši vasi. Morda je bil na poti v večni Rim ali k svetemu Jakobu v Kompostelo - eden mnogih, ki potrkajo na vrata in poprosijo v božjem imenu hrane in prenočišča na sveti poti. Toda zakaj se mu je tako opotekala noga? Joj, desna noga mu je bila obvezana s platnom in ko si je ob potoku obveze snel, se je pokazala velika rana pod kolenom. In kužek ga je spremljal, ki je venomer mahljal z repom; kasneje so pravili, da mu je nosil v gobcu hlebčke rumeno zapečenega kruha, lepega in dobrega, kot bi ga sami angelci spekli.
Bil je že med prvimi vaškimi hišami in mislil si je: dobri ljudje me bodo sprejeli; nasitili me bodo ter mi prevezali rano; spočil se bom do jutra, nato pa bom nadaljeval svojo pot.
Toda - kako da ni bilo nikogar na pragih hiš? Kako, da so bila vsa vrata zaprta? Glej, na durih prve hiše je naslikan z apnom velik bel križ. In na druga in tretja vrata - drugi in tretji križ - vse do zadnjih onkraj vasi... Joj!
Kdo so ti črni možje s kapucami in kakšen tovor peljejo na vozu? Mrtva trupla, polna gnojnih ran in spačenih obrazov, leže na njem...
Kdo joka v hiši? Kdo kriči za hlevom? Nekdo se je zgrudil sredi njive. Ni pesmi pri nas, ni več veselja... Joj!
Kajti obiskala nas je grozna božja poslanka in njeno žezlo gospoduje nad nami. Njen zakon je smrt in kuga je njeno ime...
Cerkev je na stežaj odprta; spokorna molitev doni iz nje. In vstopil je romar vanjo, za njim je stopical kužek. Ljudje so rekli: »Kdo je ta tujec, ki se ne boji stopiti v našo sredo?« In strmeli so vanj.
Župnik je bil že zdavnaj mrtev, žalostne molitve je molil stari cerkovnik. - Tedaj se je obrnil romar k ljudem: »Ali verujete v božjo pomoč?«
Jok je odgovoril njegovim besedam. »Nihče drug nam ne more pomagati...«
Z dvignjenimi rokami je romar pokleknil na sredo cerkve in molil. Ko je vstal, je bila moč na njegovem obrazu in oblast v njegovih rokah. V vse štiri strani sveta je zaklical: »V imenu vsemogočnega Boga - kuga, prenehaj! Naj se ti zlomi meč in žezlo stre!«
In glej - bolniki so dvignili glave in umirajoči so spet odprli oči. Gnojne bule so izginjale kakor pomladanski sneg; tiho veselje je spet zraslo v nas. Ali nismo rekli: »Kdo je ta božji prijatelj, ki ukazuje celo kugi?«
Bilo pa je rečeno: »In v katero koli mesto pridete... ozdravljajte bolnike, ki so v njem...«
Oh, šele tedaj - res prej skozi solze nismo videli - smo ga spoznali po rani in kužku. Bil je sam sveti Rok, veliki zavetnik bolnikov.
Slišal pa sem to legendo v starem stolpu, ki je bil ves potopljen v lep, sončen dan.

Emilijan Cevc

Ognjišče (2008) 08, str. 60