Zaupanje

Gospod, ki je kot vihar vstopil v našo trgovino, je svoj korak usmeril k meni. »Dober dan, gospa, dober dan! Kako sem vesel, da ste tukaj. Ali lahko stopiva tjale?« Pokazal mi je na oddelek z barvami in že ga je odneslo. Hitro sem stopila za njim.
Gospod je bil zelo vznemirjen in takega ga v mnogih letih, kar ga poznam, še nisem videla. Ko sva bila varna pred pogledi in radovednostjo drugih, je dvignil vrečko z logotipom našega podjetja. Iz nje je vzel pločevinko z barvo. »Poglejte, prosim! Tole sem kupil pri vas včeraj popoldne.« »Ja, spominjam se,« sem mu pritrdila. »Poglejte,« je ves vznemirjen nadaljeval in mi pločevinko položil v roko, »ali se vam zdi v redu?« Pričakujoče me je premeril.
Takoj ko sem barvo dobila v roke, sem občutila, da je je premalo, da je prelahka, Stopila sem do tehtnice in pločevinko stehtala. »Res je, tukaj jo je samo polovica. Barve ni dovolj,« sem na glas ugotovila. Pločevinka je bila lepa, nič zapacana, na pokrovčku pa samo toliko vdrtine, da se je videlo, da je bila odprta. »Pa ste tole vsebino že kaj uporabljali?« sem ga vprašala, čeprav sem bila o tem prepričana. Gospod me je s svojim odgovorom presenetil: »Ne, gospa, gotovo ne! Saj to se mi zdi najbolj čudno. Odprl sem jo, ker sem hotel z njo prebarvati ograjo, ampak ko sem videl, da jo je samo polovica, sem jo zaprl in počakal na vašo izmeno. Želel sem, da z vami razčistim in uredim reklamacijo. Toliko let se že poznava! Zaupam vam in ne želim, da bi vam s tem kakor koli škodoval. Bi se mogoče vi lahko spomnili, ali se vam je včeraj tudi zdelo, da je prelahka, ko ste mi jo dajali v vrečko? Se vam je karkoli zdelo nenavadno, jo je mogoče kdo prinesel nazaj?«
zgodba2 08 2013Veliko vprašanj, ugibanj, pa vse brez odgovorov. Bolj ko sva ‘modrovala’, bolj sva si morala priznati, da je vse še bolj zapleteno. Z vsakim zakaj, sva bila spet čisto na začetku.
»Gospod, poglejte: takole sem se odločila,« sem prekinila ugibanja, ki naju niso pripeljala do rešitve. »Verjamem vam! Prepričana sem, da se ne želite okoristiti. Kako je vse to nastalo, pa ne veste ne vi, ne jaz. Zaupam vam, da ste tukaj z dobrim namenom. Dala vam bomo novo barvo, to pa zadržala, da jo bom jutri pokazala svoji predpostavljeni in, če bo potrebno, še potniku, ki nam to barvo prodaja. Mogoče bomo razvozlali skrivnost. Tukaj imate novo pločevinko, jaz pa bom urejala naprej jutri. Ko boste prišli naslednjič, pa če se boste medtem česa spomnili, mi, prosim, povejte, ali pa jaz vam, ko se bo vse razpletlo. Včasih moramo pustiti času čas, kot pravimo, da se dogodki umirijo. Potem se nam lahko prikažejo tudi v drugačni luči.« Gospod mi je obljubil sodelovanje in z novo barvo pomirjen odšel domov.
Malo pred iztekom delovnega časa se je gospod vrnil. Razveselila sem se ga, saj je bil čisto drug. »Prišel sem plačat barvo.« »Ja, zakaj pa? Saj bom poskusila urediti drugače,« sem mu zatrdila. »Ne! Poslušajte me. Globoko se vam opravičujem in iz srca sem vam hvaležen za zaupanje. Ampak takoj ko sem prišel domov, sem opazil svojo zmoto. Takole je bilo. Včeraj popoldne sem barval ograjo, ko sem ugotovil, da sem s polovico barve prebarval komaj dva metra. Odločil sem se, da grem kupit novo barvo, da bom delo končal. Barvo, s katero sem do tedaj barval, sem počistil, vrnil nazaj v vašo vrečko in jo pustil ob ograji, čopič pa odnesel v razredčilo. Vzel sem ženino kolo in se odpeljal do vaše trgovine. Pri vas sem srečal znanca, s katerim sva istočasno šla v pokoj, in klepetala sva dobro uro. Na poti domov pa sem srečal še soseda in odšla sva na kavo. Za nadaljnje barvanje je bilo prepozno. Kolo sem spravil v garažo, barvo, ki sem jo kupil pri vas, pa odložil na polico. Danes dopoldne, ko sem hotel nadaljevati z barvanjem, sem odprl tisto barvo, ki sem jo včeraj pustil ob ograji in opazil, da je manjka. Zajela me je panika. Nezaupljiv, kot sem, sem mislil, da sem kupil barvo, ki jo je nekdo že uporabljal. Ker si zadeve nisem znal razložiti, sem bil čedalje bolj vznemirjen, tako da treznega razmišljanja nisem bil več sposoben. Na novo barvo, ki sem jo iz košarice na kolesu odložil na polico v garaži, se niti v sanjah nisem več spomnil. Ko ste mi sedaj dali novo barvo in sem z njo prišel domov, pa sem začel iskati, kje pa je sedaj tista, s katero sem že prebarval prva dva metra ograje. V trenutku sem se vsega spomnil. Odvrtel se mi je film kot v sanjah. Sedaj mi je vse jasno kot beli dan. Oprostite meni in moji starosti.« Skesano me je pogledal, počakal trenutek in malo tišje nadaljeval: »Sedaj imam pa drug problem. Ne morem verjeti, da ste mi tako zaupali, da ste mi takoj dali drugo barvo. Želel sem si, da bi mi verjeli, ko sem prišel z reklamacijo, ampak da ste mi pa res tako zaupali ... Veste, da se sploh ne spominjam, da bi jaz že komu tako zaupal. Vedno vse jemljem z rezervo, vedno v meni gloda črviček nezaupanja. Tako velikodušno, kot ste vi meni zaupali, še nikdar in nikoli nisem verjel! Od kje vam takšna vera vame?«
»Še sama ne vem, zakaj, ampak verjetno ste si že zaslužili. Saj jaz tudi ne vem, zakaj se mi dogajajo lepe stvari. Kar zgodijo se mi. Verjetno zato, da ne neham verjeti v dobro. In danes ste mi vi pri tem pomagali.«
V bližnji cerkvi je zazvonilo. Vabilo je k večerni maši, naju pa je za trenutek prestavilo v drug čas.
»Tudi jaz ne vem, zakaj me je moja mama imela tako rada. Kaj vse mi je odpustila, saj sem bil živahen fantič. Na koncu me je pobožala in rekla:'Le kaj bo iz tebe, ti božji otrok? Le kam te bo vse to pripeljalo?' Nikoli je nisem razumel – te njene brezmejne ljubezni. In še marsičesa ne razumem.« Zamišljen se je potopil v spomine in svoje misli. »Tudi tega o brezmadežni Materi nisem nikoli razumel,« je rekel in z glavo nakazal na cerkev, posvečeno Mariji, in na pojemajoči glas zvonov.
»Tudi teologi, filozofi in znanstveniki niso vsega odkrili in iznašli, čeprav se ponašajo s svojo bistroumnostjo in modrostjo. Mi pa, ki nimamo tega daru, smo lahko srečni, ker nam je potem dana večja milost vere. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Ne vidimo ljubezni, dobrote, poštenja ... pa vendar to vsak dan občutimo. In hvala vam za vaše poštenje in zaupanje. Tudi zaradi vas je sveta danes za mene lepši.«
»Blagor vam, ker imate vero, gospa.«
»Bogu hvala,« sem mu odgovorila v svojem srcu.
Katarina

Ognjišče (2013) 08, str. 32

Zajemi vsak dan

Odpuščanje je najvidnejše znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje.

(papež Frančišek)
Nedelja, 17. November 2019
Na vrh