Večkrat jo srečam tam

Ana je naglo stopila v kuhinjo, saj je bilo treba pripraviti kosilo. Začudila se je, ko je zagledala za mizo Marjetko. Glavo je imela naslonjeno na mizo in jokala je.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala zaskrbljeno in se sklonila k hčerki.
»Veš, ne bom mogla iti na gimnazijo,« je Marjetka glasno zahlipala.
»Zakaj pa ne? Si dobila kakšno slabo oceno?«
»Ne, tovarišica je tako rekla!« je povedala Marjetka.
»Daj no, saj veš, da to ne more biti res,« jo je tolažila mama. Marjetka pa je glasno zajokala in se oklenila mame.
»Umiri se in povej, zakaj jokaš.«
+++
Marjetka je začela pripovedovati: »Imeli smo biologijo. Tovarišica je razlagala Darwinov razvojni nauk. Stopila je na kateder in v roki držala debelo knjigo: »No, poglejte: to je Sveto pismo. V tej knjigi so neki tipi zapisali, da je svet nastal v sedmih dneh in to nekateri še danes verjamejo. Res se moram smejati tej razlagi!«
»Oprostite,« sem dvignila roko in vstala. »To niso bili nobeni tipi. To knjigo so napisali možje, ki jih je vodil Sveti Duh. Bili so razsvetljeni in zapisali so tako, da jih je lahko vsakdo razumel.«
»V sedmih dneh, so zapisali, da je nastal svet, ko pa vendar vemo, da je Darwin v svoji razvojni teoriji jasno razložil, da je svet nastajala na milijone in milijone let,« je tovarišica plosknila z rokami.
»Oprostite, tisto o sedmih dneh je samo metafora, ki govori o stvarjenju sveta,« sem rekla. V zraku je visela mučna napetost. Sošolci so vsi osupli čakali, kaj se bo zgodilo.
»Tista knjiga, ki jo imate v rokah, je knjiga knjig. Sestavlja jo 78 knjig Stare in Nove zaveze …«
Tovarišica je gromko spustila tisto debelo knjigo na kateder. Tudi ona je bila osupla in globoko je zajela sapo: »Zvezke na klop, pisali boste po nareku,« nam je ukazala. Vsi smo vzeli roke kulije in pisali po nareku: »Charles Darwin je bil ...« Večkrat je naredila premor, da smo jo vsi dohajali. Sprehajala se je med klopmi in prišla je do mene: »Kaj ni tvoja mama celo tovarišica?« Pisala sem in še pogleda nisem dvignila. Tovarišica je nadaljevala z narekom. Čez nekaj časa se je spet ustavila, se obrnila k meni in rekla. »In ti misliš, da boš šla celo na gimnazijo.« Toliko da nisem zajokala. Narek se je nadaljeval. Na srečo je napeto in mučno tišino prekinil odrešilni zvonec. Naglo smo pospravili zvezke in se preselili v drugo učilnico. Iz razreda sem šla zadnja in videla sem tovarišico, kako razburjeno hiti po stopnicah. Nobeden od sošolcev +++
Marjetka se je spet oklenila mame. »No, zdaj vidiš, da me ne bodo pustili na gimnazijo, saj tudi ati ni mogel na gimnazijo, ker je dedek bežal pred osvoboditelji na Koroško.«
Mama jo je stisnila k sebi in se je pomirjajoče nasmehnila: »Marjetka, zelo sem ponosna nate. O tistem Darwinovem nauku se bova še pogovorili. Tudi pri verouku se boste pogovarjali o tem, imate pametnega kateheta, ta vam bo že vse prav povedal. Če bi ti pa zaradi tega tovarišica hotela kaj slabega storiti, bom jaz stopila v šolo, do ravnatelja, še v časopise jih bom dala.«
Marjetki je odleglo. Vse skupaj se je kmalu pomirilo. Mami ni bilo treba iti v šolo. Morda je tovarišica sama začela iskati odgovore na nejasne pojme o Svetem Duhu in o metafori sedmih dni stvarjenja. Prav ta tovarišica je bila pred leti učenka Marjetkine mame. Imela jo je rada, celo voščilnice ji je risala ob novem letu ...
Leta so tekla. Marjetka je končala gimnazijo in nadaljevala študij. Njena mama je po upokojitvi celo poučevala verouk. Nekoč jo je neki deček pri verouku med branjem Svetega pisma prekinil: »Bla, bla, bla! Kdo pa bo to verjel, saj je Darwin napisal, da smo se razvili iz opice. Tako nam je povedala učiteljica biologije.«
»No, to pa je zelo grdo povedala, če je res tako rekla. Glej, naš pesnik Oton Župančič je v eni svojih pesmi zapisal varljivka resnica. Se pravi: to, kar je danes za nas znanost, bo morda čez leta že smešno, V srednjem veku so bili prepričani, da je Zemlja le plavajoča plošča in niso hoteli verjeti odkritjem Galileia in Kopernika. Nobeno odkritje še ni dokončno, vedno pridejo nova odkritja. Kar je zapisal Darwin, je domneva. Razlag o nastanku sveta je več, govori se o velikem poku. Nihče ne ve prave resnice in nobena znanost tega ne bo mogla dokončno razložiti. Toda zapomni si eno: kar zadeva mene, je tudi Darwinova razvojna teorija sprejemljiva in se celo sklada z metaforo sedmih dni. Vem pa le to: kakor koli in kolikor koli je svet nastajal in še danes nastaja in se spreminja, se nič ni zgodilo mimo Božjega načrta. Taka natančnost gibanja nebesnih teles, ali če pogledam samo delovanje vsakega posameznega organa človeškega telesa in čudoviti skladnosti človeškega organizma, moram reči: Ta, ki je zasnoval tako mogočen načrt, je modri Bog Stvarnik.«
Marjetkina sošolka iz osnovne šole je nekega dne presenetila Marjetko in njeno mamo: »Ne bosta verjeli, koga sem videla v cerkvi! Navaden dan, cerkev v stare delu mesta je odprta skoraj ves dan. Vstopim, v skoro temnem stebrišču prepoznam našo tovarišico biologije, tisto, ki je v razred prinesla Sveto pismo. In samo ti, Marjetka, si ji upala ugovarjati. Večkrat jo srečam tam, ampak vedno v tihi, prazni cerkvi.«
O, Sveti Duh,. ti že veš, kaj delaš! Skrivnostni so tvoji načrti.
HAFNAR, Martina(zgodbe) Ognjišče (2013) 08, str. 22