Nevidna črta

Že kar nekaj časa je sitnaril, naj mu kupijo pametni telefon. »Vsi sošolci ga imajo!« je utemeljeval svojo prošnjo, ki je počasi prehajala v zahtevo.
»Pa saj ga ne potrebuješ,« sta mu ugovarjala starša.
»Vidva nimata pojma, za kaj vse se lahko uporablja in kako prav mi lahko pride.«
Vprašala sta prijatelje in znance in vsak je imel drugačno mnenje, tako da si z njimi nista mogla veliko pomagati. Mark pa je sitnaril in trmaril toliko časa, da sta se ga naveličala in mu za rojstni dan kupila tako želeno darilo. Po dolgem času se je nečesa resnično razveselil. Še onadva sta bila srečna, ko sta ga gledala žarečega od veselja.
Pa njuno veselje ni trajalo dolgo. Mark, ki že dotlej ni bil prav zgovoren, je zdaj večji del dneva preživel s telefonom, druge pri hiši pa je komaj opazil. Kadar jih je slučajno slišal, je na vprašanja odgovarjal le da ali ne, morda še s šur ali ne vem.
»Tako ne gre več naprej!« sta tarnala oče in mama. »Pogovoriti se moraš z njim,« je dejal on njej. »Zakaj pa jaz? Enkrat se pa lahko tudi ti z njim pogovoriš,« je bila žena odločna in mož ni našel pametnega ugovora.
Kar nekaj časa je sina samo opazoval. Stiskalo ga je pri srcu, ko je videl, da mu je več do telefona in računalnika kot do njihove družbe. Ko je nekega dne stopil v njegovo sobo, je Mark ves zatopljen zrl v telefon, da ga niti opazil ni. Izza njegovega hrbta je pogledal v ekran. Vzelo mu je sapo. Nemogoče! »Moj sin gleda take svinjarije!« mu je srce udarilo v glavo. Mark ga je začutil za seboj in na hitro skril telefon. Nastala je mučna tišina.
»Saj se mi je čisto slučajno to pokazalo,« je končno spravil iz sebe Mark in čakal, da se bo zdaj nanj usula ploha.
Oče se je odkašljal, da je pridobil čas. Skozi misli so mu švigale najrazličnejše besede, celega stavka pa ni bilo med njimi. Še enkrat se je odkašljal. »Nekaj bi ti rad povedal,« je počasi začel. Mark se je nemirno presedel. »Moj oče, tvoj ded, se je vpisal v kovinarsko šolo v mestu, prevoza do tja pa takrat še ni bilo. Od doma do šole bi moral pešačiti debelo uro v eno smer. Poiskali so mu prostor v dijaškem domu.«
Malo je počakal, Mark pa ni vedel, kaj mu oče hoče s tem povedati.
»Dom je bil majhen, tudi dijakov ni bilo veliko. Fantje so stanovali v prvem, dekleta pa v drugem nadstropju, vmes pa so bile samo stopnice. Brez vrat. Ko je prišel v dom, mu je upravnik med drugim dejal: “V dekliški oddelek se pride po stopnicah, po katerih pa gredo lahko samo dekleta. Po prvi stopnici je speljana nevidna črta, ki je fantje ne smete prestopiti. Kdor jo prestopi, je v tistem trenutku izključen iz doma. Brez izjeme! Si razumel?” “Razumel,” je dejal, vzel papirje in odšel iz pisarne.«
»Zdaj bo pa priletel plaz očitkov!« je pričakoval Mark. »Oče bo rekel: “Že tvoj ded, da ne omenjam sebe, smo se znali obnašati. Ti pa?”«
Pa je oče le nadaljeval: »Fantje in dekleta so se med seboj dobro razumeli. Po večerji so posedeli v jedilnici, igrali šah ali karte, potem pa odšli vsak v svoje nadstropje. Pri prehodu v drugo nadstropje so še malo poklepetali, nikomur od fantov še na misel ni prišlo, da bi prestopil nevidno črto. Vse dokler,« je oče za trenutek počakal, »ni bil ded v Gasilnem domu sprejet med gasilce. Dobil je novo uniformo. Žarel je od ponosa in komaj čakal, da se postavi pred fanti v domu. Po sprejemu so imeli zakusko. Tudi vino je bilo tam. “Za odrasle gasilce!” so rekli. Toda starejši gasilec mu je nalil kozarec: “Pij sedaj, saj si vendar odrasel!” Menda res, si je mislil in spraznil kozarec, nato pa še enega.
V dom je prišel prešerno razpoložen. Fantje so ga glasno in navdušeno sprejeli. Da je pravi korenjak, so rekli, sam pa je obžaloval, da ni bilo med njimi deklet. “Grem pa jaz k njim, da me vidijo!” je dejal in zakorakal skozi glavna vrata. “Ne nori!” so ga svarili nekateri, drugi pa spodbujali. Malo ga je stisnilo, ko je stal pred prvo stopnico. Hotel se je že obrniti, toda zagledal je fante, ki so stali za njim in čakali, kaj bo naredil. Negotovo je stopil na prvo stopnico, nato pa preskakoval po dve do drugega nadstropja. Hodnik je bil prazen. Vse je bilo tiho, čeprav je bilo še malo pred tem od tam slišati dekliški smeh. “Kje ste vse?” je glasno zaklical, šel po hodniku nekajkrat sem in tja, nato pa se vrnil. Z vrha stopnic je že videl upravnika, ki je stal na hodniku pred prvo stopnico in čakal. Vsak korak je bil težek kot svinec. “Jutri zjutraj se z vso prtljago javi v moji pisarni!” je z nekoliko jeznim glasom dejal upravnik, “danes lahko še večerjaš, čeprav nisi več dijak našega doma.”«
Mark se je nerodno presedel. Oče je čutil, da se ne strinja s to odločitvijo. »Kaj pa bi ti storil na njegovem mestu?« ga je vprašal. Mark je samo skomignil z rameni.
»Na žalost se je to zgodilo prav na začetku zime,« je nadaljeval oče. »Pešačil je nato v šolo dobro uro zjutraj v mrazu in snegu in prav toliko nazaj. Pozno popoldne je prišel domov, pojedel, naredil naloge, pomagal pri vsakdanjih opravilih in šel spat. Vmes jih je še poslušal, da si je vsega tega kriv sam. On pa se je jezil na trdosrčnega upravnika. Dolgo si ni hotel priznati, da si je vso nesrečo zakuhal sam.
»Kaj se ne bi jezil,« je prvič posegel vmes Mark.
»Tako misliš?« ga je vprašujoče pogledal oče in zopet malo počakal. »Ko je nekega dne zjutraj ded hitel proti šoli, je pred seboj zagledal upravnika. Hotel se mu je izogniti, pa je bilo prepozno. “Kakšen pa si?” se je ta začudil. “Kakšen?” je bilo nekaj jeze v dedovem glasu. “Utrujen in blaten.” “Kakšen pa naj bom!” “Po končanem pouku se oglasi pri meni v pisarni,” je bil upravnik kratek. Ded je z zmedenimi občutki gledal za njim. “Le kaj hoče ta nesramnež od mene?” Čez nekaj ur je boječe potrkal na upravnikova vrata. “Veš, zakaj sem te moral odsloviti iz doma?” ga je vprašal, ko je vstopil. “Vem,” je ded tiho odgovoril. “Veš, da si prekršil eno od pravil, ki so del domskega življenja?” Ded je samo prikimal. “Več mesecev časa si imel. Če si to nevidno črto sprejel za del svojega življenja, se lahko vrneš.” Ded je dokaj odločno prikimal. “Vidim, da pošteno misliš in ne pritrjuješ samo zato, ker bi ti bilo to v korist.” Upravnik je malo počakal. “Medtem smo tudi zaprli stopnišče in postavili vrata.” “Zakaj me pa potem sprašujete o nevidni črti?” se za čudil ded. “Ker je nevidna črta v tebi močnejša od ključavnice.“«
Mark je čakal, kaj bo sledilo, oče pa je vstal in šel proti vratom.
»Ali se je vrnil?« je hitro vprašal Mark.
»Ne bom ti odgovoril. Te bom pa vprašal: bi se ti vrnil?«
»Tudi jaz ne morem takoj odgovoriti.«
»Saj veš, zakaj sem ti vse to povedal,« ga je oče vprašujoče pogledal. »Tudi tebi postavljamo nevidne meje. Tvoje morajo postati, da boš vedel, kaj je prav in kaj ne. Potem boš tudi vedel, če je ded vrnil ali ne.«
Preden je oče zaprl vrata za seboj, ga je na dolgo pogledal, da je Mark odmaknil pogled. Šele tedaj je začutil, da bi ga moralo biti pravzaprav neznansko sram. Pred samim seboj, pred očetom in mamo in še pred kom. Ves čas pogovora je upal, da bo oče povzdignil glas in ga začel obsipavati z očitki. Pa se ni zgodilo nič takega. Zato je postal nejevoljen, ko mu je oče začel pripovedovati nekaj o dedu, ki ga je komaj poznal in je živel še v prejšnjem stoletju. In sam nase se je jezil, ko je začutil, da ga je ta pripoved pritegnila. Obsedel je za mizo. Še sam je bil presenečen, da ni vzel v roke telefona in začel nervozno brskati po njem, ampak je v mislih prehodil dedovo pot. Ko je prišel do konca, se mu je zdelo, da ve, kako se je ded odločil.

JARC, Janko SMILJAN. Ognjišče (2016) 09, str. 24

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.