Otroci so dar in ...

Vroč poletni dan je bil. Pot me je vodila skozi park. Nimam navade, da bi sedela na klopci v parku, a tisti dan sem si privoščila krajši počitek pod mogočnimi drevesi, ki so nudila prijetno senco. S seboj sem imela tudi knjige, saj sem prihajala iz knjižnice. Pričela sem z branjem, a ne za dolgo, saj so ga prekinili živahni otroški glasovi.
»Ana, Matej, ne bodita tako glasna, saj nista sama v parku!« je mlada mama opozarjala svoja otroka. Deklica in fantek pa se nista pustila motiti, vsa vesela sta se še naprej lovila in tekala za golobi. Mamica ju je ponovno opozorila, a zaman. Tedaj pa se je zbudil še malček v vozičku in začel glasno jokati. Mamica je bila vsa iz sebe. Hitela se je opravičevat ljudem za ves ta otroški živžav.
Starejša gospa na bližnji klopci jo je prijazno potolažila: »Nikar si ne delajte skrbi, kajti kjer so otroci, morata biti tudi smeh in jok. Hvaležni bodite, da jih imate.«
»Tudi jaz mislim tako,« se je oglasil starejši gospod, ki je sedel nasproti mene. »Dokler bo slišati otroški živžav, se nam ni treba bati za prihodnost. Otroci so res naše največje bogastvo.«
Po teh besedah se je mamica oddahnila. Posvetila se je dojenčku in ga privila k sebi, da ga umiri. Deklica in fantek sta prišla k njej in se pričela igrati s posodicami, ki so jih prinesli s seboj.
»Ja, otroci so res velik dar,« je na glas razmišljala tista starejša gospa. »Hvala Bogu za vsako mamo in očeta, ki sprejmeta otroka. Danes je vse več takih, ki živijo skupaj, otrok pa ne marajo. Pravijo, da je starševstvo preveč naporno in da se je treba marsičemu odpovedati. Ne pomislijo pa, koliko sonca in sreče prinese v družino vsak otrok... Pet sem jih rodila in za vsakega od njih sva bila z možem Bogu hvaležna,« je dejala. »V službi so me nekateri čudno gledali in me spraševali, kako si upam v teh kriznih časih imeti toliko otrok. Še bolj pa so bili presenečeni, ko sem se odločila, da ostanem doma in se 'žrtvujem' za svoje otroke.«
Gospod nasproti mene je pozorno poslušal, potem pa pripomnil: »Jaz živim v bloku, v katerem celih sedem let ni bilo nobenega novorojenčka. Kako sem bil vesel, ko sem pred nedavnim spet zaslišal otroški jok.«
Tisti dan z mojim branjem v parku ni bilo nič. Pa nisem bila prav nič razočarana, saj me je bolj kot branje obogatil zanimivi pogovor.
Zvečer sem se pri molitvi spomnila najprej tiste mlade družine, ki sem jo srečala v parku, molila pa sem tudi za vse matere, ki so se in se bodo še odločile sprejeti novo življenje, ki je velik božji dar in obenem tudi naloga za starše.

JEMEC, Jana. (Zgodbe) Ognjišče (2007) 09, str. 60