Sara, kje si?

Začudeno je gledala okoli sebe, po sobi in kuhinji, ko se je po dobri uri vrnila z vrta. Jesen je bila, noči so postajale hladne, zato je hitela pospravljat še zadnje pridelke z vrta, dobro je zaprla toplo gredo, kjer so še zoreli paradižniki, tudi nekaj paprike je bilo vmes. »Tako, zdaj pa je vse na varnem, če bo še bolj mrzlo,« se je oddahnila ter se vrnila v svoje stanovanje. Snaha je na svojem delu že vse postorila, ona pa je varovala petletno vnukinjo, ki je bila malce prehlajena, pa ni mogla v vrtec, zdaj pa – ne v sobi, ne v kuhinji ni bilo več nobene igrače, vse je bilo pospravljeno – pa ne samo igrač, tudi deklice, ki se je še malo prej igrala tu, ni bilo nikjer.
»Sara, Sara!« je klicala in tekala sem ter tja. Tedaj je zaslišala ropot na podstrešju. »Moj Bog, pa ja ni znosila stvari gor po teh strmih stopnicah,« je z grozo pomislila. Tiho in previdno se je vzpenjala gor ter na vrhu obstala: na podstrešju je med kupom igrač stala deklica ter si dala opraviti s punčkami.
»Ja, Sara, kaj pa počneš tu, na tem mrazu? Še bolj se boš prehladila!« je stopila proti njej. »In zakaj si gor znosila še igrače?« jo je hotela objeti, deklica pa je stopila korak nazaj ter se ji obtožujoče zazrla v oči.
»Preselila sem se, da boš imela mir pred mano,« je rekla odločno. »Saj kar naprej godrnjaš, da še hoditi nimaš več kod, ko so povsod moje igrače, da ne moreš imeti čistega stanovanja kot ga ima teta Mici. Zdaj ga pa lahko imaš, jaz bom tukaj!« se je obrnila in se igrala naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zaprlo ji je sapo od presenečenja nad besedami komaj petletne deklice. V hipu se je spomnila, da je bila nekaj dni nazaj na obisku pri prijateljici, ki je živela čisto sama. Otroci so bili daleč proč, le nekajkrat na leto se je srečala z njimi ter pocrkljala vnuke, ki so ji bili skoraj tujci. “Veš, kar nimam občutka, da sem babica, tako malo jih vidim,” ji je rekla zadnjič. “Pa ti ni nič dolgčas?” jo je povprašala. “Oh, kje pa, saj imam televizijo pa psa, ki ga vodim ven, vmes pa še skočim s kom na kavo, pa mi dnevi lepo teko,” se je pohvalila. Celo pot domov je premišljevala te njene besede. »Ne, jaz že ne bi mogla živeti tako,« si je rekla skoraj na glas in komaj čakala, da stisne k sebi svojo punčko. Sara je bila že četrta, ki jo je po popoldnevih čuvala. Drugi trije vnučki so bili že večji in so živeli pri hčerki drugje, a so se pogosto vračali k njej.
In ker je imela drugi dan res slab dan, kot ga pač ima vsak kdaj pa kdaj, in Sara ni hotela pospraviti igrač, preden se na televiziji ni končala večerna risanka, ji je čisto nehote navrgla: »Veš, Sara, sita sem teh tvojih igrač, počasi še stopiti ne bom imela kam, prej sem skoraj padla na tvojem ogromnem medvedku. Da bi kdaj imela čisto stanovanje, kot ga ima teta Mici, o tem lahko samo sanjam!« se je jezila. Deklica jo je gledala in tiho začela pospravljati svoje igrače. Šele ko je šla k mamici in očku in ji je tiho voščila lahko noč, niti poljubila je ni kot vedno, je pomislila, da jo je prizadela. »Moram se ji opravičiti,« je sklenila, »takoj jutri, zelo zelo sem bila grda,« jo je pekla vest.
Pa je prišlo jutro, mamica jo je peljala k zdravniku, tako da se nista videli, ko pa sta se vrnili, jo je pripeljala k njej ter odhitela nazaj v službo. »Se bova pa pogovorili potem, ko pospravim na vrtu,« je sklenila ter pustila punčko, ki se je lotila igre, kot da se ni nič zgodilo – no, zdaj pa tole!
Pokleknila je k njej, jo obrnila k sebi ter podržala v svojih dlaneh njene premražene ročice. »Sara, oprosti za tisto včeraj, oprosti, prosim. Nisem mislila tako, kot sem govorila, bila sem slabe volje in vem, da je ne bi smela stresati nad tabo. Zelo mi je žal, vrni se s svojimi igračami nazaj k meni.«
»Pa ne boš jezna, če bodo spet raztresene po tvojem stanovanju in ne bo pri tebi tako lepo kot je pri teti Mici?« se ji je resno zazrla v obraz.
»Ne, nikoli več ne bom jezna, rada imam tvoje igrače, četudi se kdaj spotaknem, rada imam tvoje igre, rada imam tvoje pogovore s tvojimi punčkami, od vsega pa imam najraje tebe,« jo je stiskala k sebi in si brisala solze, ki so ji lile po obrazu. »Obljubim ti, da se ne bo to nikoli ponovilo.«
Znosili sta igrače nazaj in deklica je nadaljevala z igro.
»Moj Bog, kako pameten je za svoja leta ta otrok in kako resna, jaz v njenih letih nisem bila, oh, kje pa, nikoli takšna.« In razmišljala je dalje. Še malo, pa bo zrasla. Nič več ji ne bo sedala v naročje, nič več ji ona ne bo pela pesmic, ji pripovedovala pravljic, jo božala po laseh, jo ljubeče stiskala k sebi. Nihče ji ne bo več kdaj ponagajal, tako iz ljubezni do nje, ne zato, da je ne bi imela rada – svoje babice. In nič več se ne bo izogibala njenim igračam. Imela bo pospravljeno kot teta Mici, a ona ve, da se bodo Sara in drugi trije ljubi vnuki vračali redno k njej.
Nikoli ne bo sama in osamljena, vedno pa se bo spominjala današnjega dogodka, kateremu se bo Sara nekoč smejala, kako se je selila od nje na podstrešje, njej pa bo zaradi njega vedno ostala na duši majhna senca.
Spet je stisnila dekletce k sebi ter odhitela na vrt, da z delom skuša pozabiti, kar se ji je pravkar pripetilo.
Kumer, Anica. (zgodbe). Ognjišče (2016) 10, str. 56