Lončena piščalka

Z babico sva hodili okoli štantov. Sejmišče je bilo živo, maša se je pravkar končala, vsepovsod je mrgolelo romarjev.
Držala sem se je za roko, močno, kolikor sem mogla. Na koncu sem jo že tako stiskala, da je ustavila korak, se obrnila k meni in rekla: »Dokler se z mano, se ti ni treba bati! Ne boš se izgubila!«
Pokimala sem ji in si skrivaj obrisala solzo. Pekle so me žuljave noge, desno sem dvigovala še takrat, ko sem stala. Leto pred tem sem dobila za god nove čevlje in jih hitro prerasla. Zdaj so me tiščali, tako da sem komaj še hodila.
»S premajhnimi čevlji pa ne moreš na tako pot,« je govorila babica zjutraj, ko sva se obuvali. »Dobila boš žulje. Preobuj se!«
»V kaj pa?«
Z mamo sta se spogledali. Obe sta vedeli, da bodo novi čevlji prišli na vrsto kasneje. Pozimi...
»Saj se bosta peljali z vlakom. Bo že potrpela,« je odgovorila mama nazadnje in mi pokimala.
»Prav,« se je vdala babica. »Bova pa hodili bolj počasi. Na romanje se tako hodi vedno počasi...«
Pa sva šli. Zjutraj, navsezgodaj, sva sedli na vlak in se odpeljali v meni popolnoma neznan kraj.
»Ali si vzela vse, kar sem ti naročila?« je vprašala babica enkrat vmes. Bili sva že dolgo na poti.
»Vse imam tukaj, v nahrbtniku,« sem ji odgovorila.
V majhen, zelen nahrbtnik sem že dan pred tem potlačila rezervne nogavice, nekaj jabolk in v časopisni papir zavit velik krajec kruha. Toliko, da ga je bilo dovolj za obe. Dobro sem vedela, da babica v svoji veliki črni pompaduri - tako je pravila svoji žametni, lesketajoči se torbici - skriva tudi kakšen priboljšek zame. Tako me hrana ni skrbela.
Z vlaka sva sestopili čez dobro uro in pol in se z drugimi vred pognali v hrib. Na vrhu tistega hriba je že zvonilo.
»Vse imam s sabo, kar si naročila,« sem ji rekla še enkrat, ko sva bili nekje sredi poti. »Moj nahrbtnik je kar težak, veš!«
»Res?« je rekla babica. »Pa ga daj meni!«
»To pa ne!« Poskočila sem k nji in jo prijela za roko. Hodili sva druga ob drugi, brez besed. Jaz malo opotekaje, ona pa urnih korakov, visoko vzravnana.
Moja babica je bila visoka, močna ženska. Delovala je strogo, prav mogočno. Nosila je temne, okoli vratu in rokavov nabrane bluze. Tisti naborki so bili običajno izvezeni. Iz »špic«, kakor je pravila ona belemu, nakodranemu vezenju. Nosila je dolga krila in visoke lakaste čevlje, zavozljane čisto do sredi meč. Imela je bogate lase, spletene v figo na tilniku, ali pa ji je dolga temnorjava kita obkrožala kar cel obraz. Njen obraz je bil vedno resen, malokdaj sem jo videla smejati. Če pa se je ta bledi in nekoliko trdi obraz razlezel v nasmeh, je ta veljal meni. To je bilo ponavadi takrat, kadar sem kaj pravilno prebrala iz njene debele mašne knjige ali iz moje kartonaste slikanice, ki mi jo je na eni takih najinih poti kupila. Če sem besedo izpustila ali jo izgovorila narobe, me je hitro popravila. Vse iz tiste mašne knjige in iz mojih slikanic je znala na pamet.
»Ko prideva do cerkve, se me drži še bolj!« je govorila babica ves čas, ko sva hodili, in še potem, ko sva že sedeli v klopi in peli. Skoraj vse cerkvene pesmi sem znala na pamet, preden sva šli na tako romanje, me je temeljito izprašala in takrat sem morala peti. Tisto pa je bilo hujše od branja! Tako, kot nihče pri naši hiši, tudi jaz nisem imela posluha. Trudila sem se, a zaman. Oče je bolj brundal kot pel, mama je poskušala, a ji ni šlo najbolje, babica pa... »Vse se boš naučila, tudi petja!« me je opogumljala. »Le misliti moraš na tisto, kar poješ! Saj znaš misliti. Poglej, kako lepo že bereš. Še v šolo ne hodiš, pa že bereš!« je govorila ponosno. Vedela je, da je vse to njena zasluga. Vse dolge zimske večere in kisle jesenske dneve je porabila za to, da me je učila. Učila in pripovedovala. Svoje zanimive kratke zgodbe. Imenovala jih je povesti. Naučila me je brati, tudi malo pisati, deklamirati, predvsem pa poslušati! Kljub temu, da sem bila zelo živ in neukrotljiv otrok, je to njej uspelo. Vedela je, kako mora z mano... Vse to sva nekako obdelali, le petja ne...
Ko sva sedeli v cerkvi, druga ob drugi, sem še zmerom sklonjene glave pogledovala k nji, roke so se mi potile in moj glas, ki sem ga zaslišala, je bil podoben tožbi.
»Mama,« sem zašepetala, toliko, da me je pogledala. Babici sem pravila mama, tako je bilo takrat v navadi na kmetih. »Mama, meni ne gre! Praviš, da moram misliti na tisto, kar pojem. Vedno to počnem, a kljub temu ne znam...«
Prizanesljivo me je potrepljala po glavi in rekla: »Da le dobro misliš! Samo da si dobra...«
Od tistega najinega petja sva odšli skupaj z množico skozi vrata, ven, med stojnice ali štante, ki so ponujali marsikaj: lectova srca, lesene konjičke, sveče vseh velikosti z Marijino podobo na sredi, rožne vence, različne knjižice in vetrnice, pomaranče, bombone - vse in vsega preveč za moje radovedne in lačne otroške oči. Na zadnjem štantu, stal je pod visokim macesnom, še danes ga imam v spominu, so v treh vrstah stali lončeni konjiči, ptički in petelini. Vse je bilo narejeno iz bleščeče živorjavo pobarvane gline.
Iz gline žgane piščalke in vetrnice - to je bilo najlepše, kar sem do takrat videla. Stopila sem k štantu, do brade mi je segel, in pokazala na rdečerjavega lončenega ptička. »Tega bi rada,« sem rekla babici in jo še bolj stisnila za roko.
»Lep je, kupili ga bova!«
Prodajalka je ptička zamotala v časopisni papir in ga dala meni. Poskočila sem od veselja in stekla stran, do vode. Iz stene je molela pipa in voda se je s tankim curkom natekala v majhno betonsko korito. Potisnila sem obraz pod tisti curek in pila. Ko sem se odžejala, sem postavila podenj še svojega lončenega ptička. Ko sem nalila vanj vodo in pihnila, je zapiskalo. Tako veselo je zažvrgolel, da sem skočila pokonci in niso me več bolele noge. Nobenih žuljev nisem več čutila. Vse je bilo lepo in prav, vse sončno in radostno okoli mene.
Tistega veselja se je počasi navzela tudi babica. Ko sva se spustili od cerkve po strmem hribu navzdol, si je mrmrala neko pesem. Gledala je name od strani, kako in kje hodim, in se smehljala. Poskakovala sem njej ob strani in piskala. Vso pot do železniške postaje in potem še naprej, do doma..
Vedno, kadar zaslišim praznične zvonove in ko poslušam poročila o romanjih, se spomnim tiste poti. Bila je najlepša in bila je zadnja, ki sva jo prehodili skupaj. Kmalu po tistem je babica obležala in nikoli več se nisva podali na tako pot. Na nobeno več, pravzaprav. Po tisti, po kateri je kmalu zatem odšla, je šla sama. Prepričana pa sem, da je bila kljub vsemu njenemu trpljenju v življenju tistikrat vesela. Mogoče je celo mislila na tisto najino zadnje romanje.
Piščalko sem še leta potem hranila - vse dokler se ni po nesreči razbila. Tudi črepinje sem shranila: hranila sem jih, vse dokler sem živela v moji rojstni hiši. Mogoče so še zdaj tam, čeprav malo verjamem. Odkar ni več starega podstrešja, so verjetno izginile.
Le jaz včasih še vedno sestavljam iz tistih črepinj lončeno piščalko, da mi kdaj zapoje milo melodijo davno pozabljenih dni...

ŠKRINJAR, Polona. Ognjišče (2007) 10, str. 53