Obisk Fatimske Marije

Za večino ljudi je bil prvi torek v juniju (2008) čisto navaden delovni dan. Lep dan, ravno prav topel in obsijan s soncem. Sonce in sreča pa sta bila tudi v mojem srcu. Pa ne zaradi prostega dne, v službi sem namreč vzela dopust, ampak zaradi milostnih trenutkov, ki so mi polnili srce. Z Darjo sva bili tako polni veselja, da sva ga hoteli deliti še s kom. Nisva mogli domov, kjer ni bilo nikogar, s katerim bi delili veselje in srečo, zato sva zavili na kavo, da s svojo vrstnico, ki jo je služba ‘privezala’ za točilni pult, delili svojo prekipevajočo srečo.
Kot apostoli, ko so na binkošti prejeli Svetega Duha in so se brez bojazni podali med ljudi, s takim žarov sva tudi medve navdušeno razlagali, kaj sva pravkar doživeli.
Pri pojasnjevanju sva prehitevali ena drugo, si skakali v besedo, si pritrjevali in brez pravega reda je iz naju vrelo vse doživeto. Dobili sva kavo in ta naju je za kratek čas utišala, da sva lažje uskladili misli in besede o milostnih trenutkih, ki smo jih doživeli vsi v naši farni cerkvi, v katero je danes prišla na obisk Fatimska Marija Romarica.
Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
Trinajstega maja, ko smo zadnjič skupaj molili pred prihodom Marije v Slovenijo, je naša gostiteljica poskrbela še za lepo presenečenje. Ko smo po molitvi posedeli pri prigrizku in sladkih dobrotah, je vsak prejel v dar sliko klečečih in v molitev zatopljenih pastirčkov pred Fatimsko Marijo. Lep spomin, ki bo živel v meni kot dragocen zaklad in me spominjal na skupno pripravo na ta čudoviti obisk, ki je verjetno tudi zato bil tako zelo poseben in milosten.
Kako lepo je bilo danes, na dan obiska, opazovati množico ljudi, ki se je prišla poklonit Mariji!
Počasi, zadržano smo se malo pred osmo zjutraj začeli zbirati in kot so v čudenju pred sto leti to doživljali pastirčki v Fatimi, v dolini Irija, tudi mi nismo mogli takoj dojeti veselja, da se to dogaja nam, da v našo faro prihaja tako velika Gostja.
Zbrani pred cerkvijo smo molili Mariji tako ljubo molitev – rožni venec in zapeli še pesem Trinajstega maja, ko je prispela pričakovana Gostja. V procesiji in s prižganimi svečkami smo počastili Marijo in jo spremljali v našo cerkev, okrašeno, kot se spodobi za velike slovesnosti.
Velike bele pentlje z modrino v sredini so krasile pročelje klopi, na katerih so bile knjižice z izbranimi Marijinimi pesmimi, ki jih je za to priložnost dal natisniti naš župnik.
Verniki, ki smo cerkev napolnili kot ob nedeljah ali velikih praznikih, smo zbrano sodelovali pri sveti maši. Tako kot se je praznično odeta cerkev dotaknila naših čutov, se je naše dotikanje milostnega kipa dotaknilo naših duš. Naših src pa se je še posebej dotaknilo osebno pričevanje našega župnika, ki je svojo izkušnjo posvetitve Mariji in čudežne rešitve iz rok satanista delil z nami. Kip Fatimske Marije, ki ima na sebi vidna znamenja boja z nožem na življenje in smrt, je bil kot dokaz postavljen na Marijinem oltarju, kar je vtisnilo v nas poseben pečat. Ob tem smo globoko občutili resničnost besed, da tistemu, ki ga Marija varuje, ne more nihče škodovati.
Ob pesmi Jaz sem otrok Marijin so do kipa Fatimske Marije stopili tudi vsi naši šolarji, ki so bili tega dne pri pouku. Pohiteli so s šolsko malico in prosti čas odmora izkoristili za počastitev drage Gostje. Na koncu so se šolarjem pridružili še najmlajši, ki ta dan niso bili v vrtcu. Iz varnega naročja staršev ali babic in dedkov so nežno božali Marijo in ji pošiljali poljubčke. Če se kdo do sedaj še ni zavedal prisotnosti živega Duha, ki ga je na nas razlivala Marija, je zdaj, v tem svetem in ganljivem trenutku lahko začutil Marijino bližino. Tudi v Fatimi so bili otroci tisti, ki jim je Marija prišla najbližje. Tako so bili za nas trenutki srečanja nedolžnih otrok z nebeško Materjo, tisti, ki so se zapisali v naša srca. Nemalo solz ganjenosti se je utrnilo v tem posvečenem trenutku.
Kip, ki je bil pred nami, je vidno znamenje nevidnega, delo človeških rok in samo bledi odsev Lepote. Bil je deležen nežnih dotikov otroških pa tudi naših rok. Bili smo prepričani, da je ta kip samo za naše čute – oči, dotaknili sta se nas ljubezen in vera, saj smo gledali s srcem.
Sedaj ostajajo lepi spomini, fotografije in lep občutek pristnega stika z Marijo.
Polni iskrenega veselja in nežne hvaležnosti v srcih smo ob enajstih pomahali Mariji v slovo, se zahvaljevali za milosten, zelo lep in ganljiv, čeprav kratek obisk. Od Marije smo se poslovili z željo, da svoje romarsko poslanstvo osrečujoče nadaljuje v sosednih župnijah.
Marija je naša Mati, je Mati nas vseh, zato si je ne lastimo, se je ne oklepamo kot razvajeni otroci. Iz srca želimo, da svoje milosti in svojo materinsko ljubezen razliva tudi drugod, še posebej tam, kjer se ji zaupno priporočajo in jo častijo z molitvijo rožnega venca. S to molitvijo spremljamo Marijo na njeni poti z ljubljenim Sinom v veselju, trpljenju in slavi.
Papež sveti Janez Pavel II. je po svojem obisku v Sloveniji pred tridesetimi leti dejal: »Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno vstopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru.«
Zato sva z Darjo sklenili, da bova do trinajstega oktobra še naprej vsakega trinajstega v mesecu z družino iz sosednje vasi molili skupaj in tako do konca spremljali Marijino romanje po naši lepi domovini, mladi državi Sloveniji, da na nas in na našo deželo razlije svoj materinski blagoslov.
Katarina

Ognjišče (2016) 10, str. 24