Rožnovenska nedelja

Že nekaj let zapored smo se na rožnovensko nedeljo odpravili na Malo Goro, na svoje posebno romanje. Za mojo družino je bil ta dan velik praznik. Živeli smo nedaleč stran od male podružnične cerkve, kamor smo šli le dvakrat na leto: na god svetega Lovrenca in na to, prvo oktobrsko nedeljo. Velik praznik je bil tudi zato, ker smo tja gor šli vsi skupaj.
Jesen, ki se je začela razkrivati v prvih jutranjih meglicah in je skrajšala vroče, nevihtne dneve, je na to nedeljo ponavadi sijala taka, da so redki popotniki, ki so se vzpenjali na Goro, med sabo šepetali, prevzeti od lepote. Zdelo se je, kot da se vrača poletje. Za en dan je svet, ogrnjen v pisane barve, zasijal v veselju. Nenadne otoplitve so bile vesele predvsem ženske, saj so še vedno lahko oblekle lahke poletne bluze.
»Če na rožnovensko nedeljo ženska zidano bluzo obleče, se vreme hitro opeče,« so govorili starejši. Včasih, ko so svilene ali zidane bluze pomenile nekaj posebnega. Nekaj gosposkega. Ta čas pa o njih ni spregovoril nihče več. Moderni časi so prinesli vsakdanja, športna oblačila in obutev tudi.
K cerkvi na Malo Goro smo se peljali z avtom, le od zadnjega ovinka naprej smo šli peš. Na vrh sem tistikrat prišla med zadnjimi. Z mojo nogo je bilo že hudo narobe, hčeri in mož so potrpežljivo pogledovali nazaj, če jim še sledim. Vnuki so tu pa tam pritekli k meni, me vprašali, če je vse v redu, in zleteli spet naprej.
Na vrhu je bilo pod starimi hrasti veliko klopic in pogled, ki se je odprl po dolini, me je pri priči postavil v boljše razpoloženje. Ljudi ta čas na Gori ni bilo veliko. Redki sprehajalci, ki smo jih pustili zadaj, so počasi prihajali na vrh z druge, položnejše strani. Obračala sem glavo tja, od lepote dneva mi je kar sapo jemalo.
Ko sem sedla na klop pod prvi hrast, sem zagledala pri cerkvenih vratih moškega. Sam je bil. Bil je visok, zelo suh, nervozno si je popravljal pas na širokih mahedravih hlačah, kot kakšen šolar. Pogledala sem še enkrat tja. Malo bolj natančno. »On je!« me je spreletelo. »Seveda je on! Benjamin. Nihče mi ni rekel, da je doma. Le kaj ga je prineslo prav na rožnovensko nedeljo na Malo Goro? Ali morda spomini? Ali...«
Benjamin, včasih so ga klicali tudi Beno, je bil doma le malo stran od naše hiše. Srečevala sva se od otroških let in ko je moja navezanost nanj prerasla v nekaj več, sva mislila, da bo tisto nekaj več zdržalo. Pa ni. Izginil je od doma, kot večina fantov takrat, ko bi moral k vojakom. Pustil je hišo in družino. In tudi mene. Pisal mi je še nekaj krat, potem pa je kmalu tudi tisto zamrlo. Zamerila sem mu, hudo zamerila!
Ko je prvikrat prišel domov, se je še vedno skrival. Ilegalen prehod meje je bil kazniv. Nisva se srečala. Ko je prišel drugič, so bile razmere pri nas drugačne, bolj prizanesljive. Srečala sva se, a sva spregovorila le nekaj besed. Bila sem že poročena. Ko je prišel tretjič, je moja najstarejša hči že tekala okoli hiše in ni se več oglasil.
Spet sem pogledala tja, ali se nisem morda zmotila. Ne! Suh, koščen život, malo upognjen že, in ta njegov pas! Koliko je imel opraviti z njim! Morala sem se nasmehniti. Kako to, da človek po toliko letih sploh ne spremeni svojih navad!
Ko je stopil stran od vrat, je malo postal na vrhu in se zagledal nekam v dolino. Položila sem roki na mizo, hladil me je veter, domači so šli vsak po svoje, v zvoniku je odbilo četrt. Mogočen glas zvona je zapel visoko nad mano in sončno nedeljsko jutro je postalo še bolj praznično, dopolnjeno.
Ko se je obrnil k meni, sem obstala. Želela sem, da pride zraven, po drugi strani pa... Mar ni bilo najino slovo zadnjikrat dokončno? Dokončno? Kaj pa je v življenju tako zelo hudega, da si ne bi odpustili? Bi mu morala stopiti naproti ali vsaj stegniti roko? Vse to sem pomislila, storila pa nisem ničesar. Samo sedela sem in gledala.
Srečale so se oči in čudni občutki so me prevzeli. Sem še kaj taka kot tistikrat? Sem se postarala, tako kot on? Koliko? In kaj bo rekel zdaj, po toliko letih in po...
Imela sem cmok v grlu in otrple roke in noge in rada bi bila nekje drugje, na drugi strani cerkve, kjer je bilo vedno več ljudi, rada bi bila na poti navzgor, kjer koli, le tu ne. In kje je Ožbej ? Kje le hodi mož in hčerki z otroki? Pa ravno zdaj ni nikogar ob meni...
Benjamin je pogumno naredil nekaj korakov in se v nekem nemirnem smehljaju bližal mizi. Srečanje je bilo neizogibno.
»Po toliko letih... Pa se srečava prav tu...« je rekel. Kot da ne bi vedel, da je malo stran od tega kraja moja vas, moj kraj, ki ga nisem nikoli zapustila. Sam pa je bil nekje v Ameriki že več kot štirideset let.
»Ja, vsako leto na rožnovensko nedeljo prihajam sem. Če je lepo vreme,« sem zamrmrala in stresla Benjaminovo roko. »Vedno sem šla rada sem gor...«
»Vem. Jaz tudi!« Benjamin je pogledal naokrog in se nasmehnil. Roke dolgo ni spustil. Na Malo Goro sva prihajala dostikrat skupaj. Peš. Pa ne samo jeseni. Vsak letni čas. Celo pozimi sva hodila gor in se s sanmi po ozki gazi vračala. Na poti proti vrhu je ob cesti stala kapela. Tja sva velikokrat nesla rože. Spomladi šmarnice, poleti marjetice, jeseni pa ciklame in praprot. Zdaj je že bil čas za praprot in dišeče ciklame...
»Tudi hrasti so še tu,« je rekel, ker sem bila jaz tiho in v nekih svojih spominjanjih.
»Hrasti so neuničljivi. Niso kot človek...«
»Ali pa,« sem zamrmrala in pogledala v krošnje starih dreves. Visoki hrasti, trije so bili, eden je bil načet od strele in od starosti že tudi, so pošumevali in delali prijetno senco. Dan je bil tak, da senca ni pomenila še hlada, vendar sem se vseeno pomaknila na sonce.
»Ali tu gori še kdo živi? Pastir? Zvonilo je...« je vprašal in me gledal naravnost v oči. Predirljive modre oči, gubice okoli ust, osiveli lasje in ostra odločna brada. Še vedno je bil čeden. Visok, slok, starejši moški.
Zardela sem in skomignila z rameni. Čudno mi je postalo ob vsem tem. Medle misli, medla glava. Stresel me je glas zvona.
»Zvonovi so zdaj programirani na elektriko, mislim da... Ključ od cerkve ima najbližji sosed. Še vedno. Ta dan je navadno odprto... Saj veš,« sem rekla in pogledala navzgor, pa spet vanj. Seveda je vedel! Vedel je, da bo na rožnovensko nedeljo cerkev odprta in lepo urejena. Tako kot vedno.
»Greva pogledat?«
»Pa pojdiva...« In šla sva do cerkvenih vrat ter jih odprla. Ves prostor podružnične cerkvice je kar naenkrat napolnila svetloba. Sonce je posijalo na svetnike v oltarju, na rože, ki jih je nekdo dan pred tem del v vaze, na bel čipkasti prt je posijalo in na podobo svetega Lovrenca v sredini. Skozi vrata je v hladni prostor zapihala sapa z gozda sem in zaslišala sem melodijo, orgle in pesem. Daljno pesem. Meni tako drago.
Z Benjaminom sva sedela v klopi, utrujena od poti, zasopla in srečna. Sijala so okna v svojih pisanih sencah, vse tiho, Beno je položil roko na mojo in rekel: »Enkrat bova stala pred tem oltarjem...«
Zdrznila sem se. Spomin je bil trpek, nenadoma je prišlo in bilo je tako silno, da sem se obrnila in pogledala sem vanj, stal je trdo ob meni, prekrižanih rok in sklonjene glave.
»Saj ni on kriv, da ni tako,« sem pomislila. »Mogoče je bila taka božja volja, tako mi je rekla mama v letih, ko sem ga tako težko pozabljala.«
Pokrižala sem se in stopila ven. Sonce lepe rožnovenske nedelje je sijalo naravnost na cerkvico in na gorski travnik in zrak je bil sladek. Meden od jesenskih vonjav in zorenja.
»Ali so tvoji?« je rekel Benjamin, ko je prišel za mano. Okoli hrastov so pritekli moji trije vnuki in se zapodili k meni.
»Ja, to so moji vnuki,« sem rekla ponosno. »Kar rastejo, veš...«
»Jaz imam dve vnukinji. V srednji šoli sta že. Pa nobena ni hotela z mano. Verjetno smo bili premalokrat doma. Zato jima ne pomeni veliko,« se je opravičeval.
»Verjamem,« sem zamrmrala. »Mi pa vsako leto dvakrat pridemo sem gor. In radi gredo z nama...«
Z desne strani sta prihajali hčeri in oba zeta. Pogledali so po naju, suho pozdravili in odšli dalje. Na drug konec hrastove sence. Tam so sedli in pogledali po dolini. Tudi mož je sedel k njim, le jaz sem še kar stala.
»No, jaz grem. Lepo, da sva se srečala po toliko letih,« je rekel Benjamin in mi stisnil roko. Pokimala sem mu in se po sili vljudno nasmehnila. Šel je mimo, še nekajkrat pogledal nazaj in počasi stopil do avtomobila.
Ko je odpeljal, sem stopila na kraj. Čisto na rob, tam je bil najlepši razgled. »Babi, da ti ne spodrsne! Čakaj, prijel te bom!« je zavpil najmlajši in me prijel za roko. »Ne bo mi, ne! Saj me močno držiš!« sem mu odgovorila in se oprijela njegove dlani. Res je bila že krepka in topla. In oči, ki so sijale s skrbjo vame, so bile tople. Take, kot vsa nedelja. Rožnovenska nedelja na gori...

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2008) 10, str. 52