Zakaj mi tega niste povedali prej?

Utrujeno je sedel na že nekoliko potrgan sedež mestnega avtobusa. Sam ni vedel, zakaj mu je nocojšnje dežurstvo v tako breme. Pa še to hitenje na postajo. Skoraj vso pot je pretekel, pa bi mu vseeno avtobus skoraj odpeljal pred nosom. Redki potniki, ki so še ujeli zadnji avtobus, so tiho sedeli vsak na svojem koncu in večinoma gledali skozi okno, čeprav ni bilo kaj posebnega videti.
Zaprl je oči in misli so se umaknile neznano kam. In užival bi v trenutkih miru, če se ne bi na eni od naslednjih postaj pririnila po stopnicah fant in dekle. Morda jima je bilo komaj štirinajst, petnajst let. Fant se je oprijemal držala pri vratih in skušal stopiti na naslednjo stopnico in se nato nanjo bolj zavalil kot stopil. Spremljevalka mu je po svojih močeh pomagala, pri tem pa se glasno smejala.
»Ta se ga je pa pošteno nalezel,« je pomislil Stojan, »da niti ne ve zase.« Pa je kmalu spremenil svoje mnenje, ko je opazil, da je fant s kotičkom očesa pogledoval proti dekletu, da bi videl, kakšen učinek ima njegovo vedenje. Ta se je pa še kar naprej smejala in ga sem ter tja pobožala po laseh. Ko mu je nekaj zašepetala na uho, se je fant zarežal in ji odgovarjal v jeziku pijancev, da ga niti ni mogla dosti razumeti. Nato je dal noge na sosednji sedež in se pripravljal, da bi zaspal.
»Ubožec, kako si utrujen!« je rekla in se naslonila nanj.
»Dol morava!« je kriknila, ko je avtobus že skoraj speljal s postaje, in pograbila fantovo roko. Ta je za hip pozabil, da je pravzaprav pijan, in stopil za dekletom proti vratom. Nato pa se je zavalil po stopnicah in bolj padel kot stopil na pločnik. Vrata so se zaprla in avtobus je zopet zajela tišina, a je bila neprijetna, skoraj moreča.
+++
zgodba3 11 2013Vida je bila njuna znanka. V študentskih letih so se pogosto srečevali, ko pa se je kot mlada zdravnica zaposlila v manjšem kraju, nekaj desetin kilometrov oddaljenem od glavnega mesta, so se le poredko videvali. Vsakdanja vožnja v službo ji je vzela preveč časa, zato sta z možem začela zidati hišo. Povabila je Stojana in ženo kot prekaljena graditelja, naj prideta pogledat njuno gradnjo. Da bi dala kakšen pameten nasvet, je dejala. Hiša, še vsa polna vonja po apnu in cementu, je bila vkopana v breg in se z zadnje strani v treh nadstropjih vzpenjala skupaj z bregom. Očaral ju je razgled z gornje terase. Vsa dolina pod njimi je bila kot na dlani. Med njivami in travniki so rasla posamezna drevesa, sem pa tja so se združila v gozdičke, ki so poživljali pokrajino. Po sredi doline se je vila cesta, ki je povezovala hiše med seboj in z vasjo, ki je stala kot stražar na koncu doline.
»Kakšen razgled! Tu bosta pa uživala. Toliko lepote na enem mestu!« je bila navdušena Stojanova žena.
Vidin mož je prikimaval in našteval imena posameznih hiš, Vida je pa kar nekaj časa molčala.
»Včasih me stisne pri srcu, ko gledam navzdol,« je začela zamišljeno. »Kaj vse se skriva za zidovi teh hiš ... Ko spoznaš ta svet, ko ti dovolijo vstopiti vanj, te zaboli.«
»Ja, bolezen je neizprosna.«
»Bolezen – ta pride in jo zdraviš. Vrag je pijača!«
»Je toliko tega?«
»Toliko in še več.«
Stojanu se je v spominu utrnil dogodek iz avtobusa. Povedal je, kaj je doživel in dodal še misel, da se mu tisto dekle, revica, že vnaprej smili.
Poznala sta Vido, da je ostra v sodbah in brez dlake na jeziku, pa ju je vseeno presenetila. »Trapa, ne pa revica!« je bruhnilo iz nje. »K meni prihajajo žene in matere in stokajo, kako težko je živeti s pijancem. Jaz pa jih vprašam: “Gospa, ali ste mu, ko je pred vas prvič prišel pijan, rekli, naj se pobere, in pride drugič trezen, ali pa naj ne pride več blizu? In kaj ste mu rekli, ko je vseeno spet prišel pijan? Ste bili tiho? Ste ga spodili? In ko je tak prišel tretjič, ste vedeli vi in on, da bo pijača stalni gost v vaši hiši.”«
»In če ga tretjič res ne bi bilo?« sta vprašala oba hkrati.
»Vidita, enako mi odgovarjajo tudi moje pacientke! Ne upajo si odločno presekati. Strah jih je osamljenosti, samote, čakanja ... V tem je problem. Zato jim brez olepševanja rečem: “Same ste izbrale to breme, same ga nosite!”«
»Ti si pa kruta.«
»Življenje je še bolj. Ampak iz izkušnje lahko povem: večina teh, ki so bile odločne, se je rešila.
Bolje redke so bile njune besede, ko sta se vračala proti domu.
+++
Spomin na ta pogovor ga je kar nekaj časa žulil, vendar bi nanj skoraj pozabil, če ga ne bi na oba dogodka spomnilo srečanje s skupino srednješolk. V pogovoru so dekleta potožila, da je težko srečati fanta, ki ima razčiščen odnos do alkohola.
»Hja,« je dejal. »Tudi dekleta malo čudno gledate na vse to,« je pripomnil Stojan in povedal, kako se je vedlo tisto dekle na avtobusu. Potem je povzel še pogovor z zdravnico Vido. Še preden je končal, mu je ena od njih vpadla v besedo: »Kje pa ste bili s temi svojimi spoznanji pred pol leta?!« Spogledali so se. Stojan je dvignil roke češ, kako naj bi vedel, dekleta pa so molčala.
»Prepričan sem, da si dovolj pametna, da veš, kaj ti je storiti,« ji je po kratkem premoru odgovoril. Za hip sta se njuna pogleda srečala. V njenem je čutil tako jezo kot hvaležnost.

JARC-SMILJAN, Janko (zgodbe) Ognjišče (2013) 11, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zajemi vsak dan

Odrasli, sprejmite oči otroka, da boste drugače gledali na življenje. Sprejmite srce otroka, da boste lažje verjeli v ljubezen ljudi.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 28. November 2022
Na vrh