14. maj

LETA 1790 UMRL OŽBALT GUTSMAN

14 05 1790-Ozbalt-GutsmanJEZUIT, FILOLOG IN NABOŽNI PISATELJ, BRANITELJ MATERINŠČINE (* 1727)

Koroški jezuit Ožbalt Gutsman, doma iz Grabštajna, je slovenskim duhovnikom Koroške podaril knjigo pridig Kristjanske resnice (1770). Njegovo poglavitno delo pa sta slovenska slovnica Windische Sprachlehre (1777) in nemško-slovenski slovar (1789). V znamenitem uvodu svoje nemško pisane Slovenske slovnice je ponosno branil svojo materinščino pred tistimi, ki so imeli predsodke zoper njo, češ da je "malo koristna". Kljub temu Gutsmanova slovnica velja za prvo znanstveno zasnovano slovnico našega jezika.

 

LETA 1868 ROJEN JANEZ ZABUKOVEC

14 05 1868 Janez ZabukovecDUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1946)

Po osnovni šoli v rojstnem Ložu in klasični gimnaziji v Ljubljani je tam študiral bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Ob rednih duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Vključil se je v krajevno-zgodovinsko raziskovanje in napisal knjigo o župniji Slavina pri Postojni (1910). Knjigo Kratek pouk o svetem zakonu (1902) je napisal kot župnik v Zg. Tuhinju. Izpod njegovega peresa je prišlo še nekaj nabožnih in drugih knjig. Nazadnje je bil župnik v Komendi, kjer je skrbel za zapuščino Petra Pavla Glavarja.

 

LETA 1885 ROJENA KRIZINA BOJANC

14 05 1885-Krizina-BojancROJENA KOT JOŽEFA BOJANC, REDOVNICA, DRINSKA MUČENKA IN BLAŽENA († 1941)

Sestra Krizina Bojanc se je rodila na današnji dan v Zburah. Pri krstu v župnijski cerkvi v Šmarjeti pri Novem mestu je dobila ime Jožefa. Imeli so srednje veliko kmetijo, ki pa ni prinašala dovolj dohodkov, tako da je oče Bojanc leta 1891 šel za zaslužkom v Ameriko, od koder se ni vrnil. Pepca je kot najstarejša od štirih preživelih hčera več kot dvajset let svojega mladega življenja posvetila družini. Ko so mlajše sestre odraščale, ji je Gospod pokazal pot v samostan in sicer k Hčeram Božje ljubezni v Sarajevo, kjer je bil noviciat. To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala "rožni venec Marijinih solz". Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: "Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti." Ta njena želja je bila uslišana. Po zaslugi škofa Jegliča je veliko vernih deklet iz tedanje ljubljanske škofije, predvsem iz župnij na Dolenjskem stopilo v red Hčera Božje ljubezni, med temi tudi Jožefa.

več o drinskih mučenkah preberite v pričevanju 04_2011 in samo o blaženi sestri Krizini

 

LETA 1912 ROJEN IVAN ZELKO

14 05 1912-Ivan-ZelkoDUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA († 1986)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

 

LETA 1912 UMRL AVGUST STRINDBERG

14 05 1912-Avgust-StrindbergNAJVEČJI ŠVEDSKI DRAMATIK (* 1849)

V drugi polovici svojega življenja je švedski dramatik, pisatelj in pesnik Avgust Strindberg doživljal hudo duševno krizo ('inferno'), po kateri je spremenil način pisanja. Pred njo je v svojih dramah pod vplivom naturalizma prikazoval ljudi, ujete v pasti bioloških in socioloških zakonitosti (Gospodična Julija), po njej pa se je zatekel simbolizem in ekspresionizem (Damask, Sonata strahov).

nekaj misli:

- Filozofija ima to dobro lastnost, da nam je v tolažbo, zaradi svoje nekoristnosti.

- Številni zakoni so smrtna kazen, katere izvršitev traja leta in leta ...

- Izvirni pisatelj ni tisti, ki nikogar ne posnema, ampak tisti, ki ga nihče ne more posnemati.

- Ljudje nas pogosto bolje razumejo, ko jim manj govorimo.

- Ne bojim se smrti, ampak osamljenosti.

 

LETA 1924 ROJEN NACE ŠUMI

14 05 1925 Nace SumiUMETNOSTNI ZGODOVINAR, DOLGOLETNI PROFESOR IN KONSERVATOR († 2006)

Rojen na Klancu pri Kranju, kot dijak sedmega razreda gimnazije je tri vojna leta preživel v taborišču Dachau, in to je zaznamovalo njegovo življenje in delo. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral leta 1950, ko je začel delati kot konservator za Ljubljano in ji posvetil večino svojega dela. Leta 1960 je promoviral z disertacijo o baročni arhitekturi v Ljubljani, dve leti zatem pa je postal docent na Filozofski fakulteti - najprej je predaval zgodovino slovenske umetnosti in zgodovino umetnosti drugih jug. narodov. Od leta 1974 je bil redni profesor. Najbolj ga nje zanimala baročna arhitektura, delo arhitekta Gregorja Mačka (prva polovica 18. stol.) ... na to raziskovanje je navezal tudi umetnostna vprašanja in v slovenski umetnostnozgodovinski stroki odpiral nove poglede. Leta 1990 je za svoje delo prejel Steletovo nagrado.

 

LETA 1935 ROJEN RUDI ŠELIGO

14 05 1935-Rudi-SeligoPISATELJ, DRAMATIK, ESEJIST, POLITIK († 2004)

Rojen na Sušaku pri Reki, diplomiral iz filozofije in psihologije v Ljubljani in magistriral iz estetike. Od leta 1962 je bil zaposlen v Kranju, predaval je tudi na Visoki šoli za organizacijo dela. Posvečal se je pisanju in uredniškemu delu (Revija 57, Perspektive, Problemi, zbirke Znamenja pri založbi Obzorja, sodeloval pri Novi reviji). V letih 1987-1991 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, s svojim delom je veliko pripomogel pri slovenskem osamosvajanju. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca, vodil je parlamentarni odbor za kulturo in bil tudi predsednik Sveta RTV-ja Slovenije. S svojim literarnim ustvarjanjem je prinesel v slovensko literaturo veliko novega (reizem), ukvarjal se je z raznimi tematikami, izreden pa je bil njegov slog. Najbolj znana dela: Triptih Agate Schwarzkobler, roman Izgubljeni sveženj (zanj je dobil Kresnika). Med dramami so znane Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Volčji čas ljubezni ... leta 1989 je prejel Prešernovo nagrado, od leta 2001 pa je bil tudi izredni član SAZU.

 

LETA 1972 UMRL MAKS WRABER

14 05 1972-Maks-WraberSLOVENSKI BOTANIK (* 1905)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabetiv Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih ... rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, ... problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, ...  kjer je gost, njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal nekaj spominov.

 

LETA 1981 UMRL RADO SIMONITI

14 05 1981-Rado-SimonitiSKLADATELJ IN DIRIGENT ( * 1914)

Iz rojstne Fojane v Goriških Brdih je odšel v Ljubljano, kjer je po klasični gimnaziji študiral glasbo in diplomira v dirigiranju. Dve leti je poučeval na glasbeni šoli v Splitu, potem pa je vodil zbor ljubljanske Opere. Med vojno je ustanovil zbor Srečko Kosovel primorskih Slovencev, po vojni je bil do leta 1978 z nekaj prekinitvami dirigent ljubljanske Opere. Napisal je nad 600 samospevov in zborovskih pesmi na besedila raznih slovenskih pesnikov.

 

LETA 1987 UMRL VITOMIL ZUPAN

14 05 1987-Vitomil-ZupanPISATELJ, ESEJIST, PESNIK IN SCENARIST (* 1914)

Rojen v Ljubljani, študiral je gradbeništvo, ki ga je končal šele leta 1958, vmes pa je veliko potoval, in se preživljal s priložnostnimi deli (mornar, boksar, pleskar ...). Leta 1942 so ga Italijani internirali v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane, po vojni delal na Radiu, potem pa bil svobodni pisatelj. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora (1954 je bil izpuščen). Pisati je začel že kot otrok. Štev. zrela dela so več desetletij čakala na natis, po prihodu iz zapora je nekaj časa pisal pod psevdonimom Langus. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), Komedija človeškega tkiva I-II in Levitan v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, o avanturah in zoper totalitarni dogmatizem. Posebno odkritje so štirje romani, ki so bili natisnjeni več kot tri desetletja po nastanku: Potovanje na konec pomladi (Tajsi), Klement, Zasledovalec samega sebe (Tah) in Mrtva mlaka. Podobni so tudi drugi romani (Igra s hudičevim repom, Gora brez Prometeja, Apokalipsa vsakdanjosti). V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović) ...

 nekaj njegovih misli:

- Sem utelešena žalost samega sebe nad sabo, nad svojo usodo, nad svojo besedo; nad svojo nesposobnostjo, da bi premaknil kamen med kamni.

- Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.

- Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.

- Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.

 

LETA 2008 UMRL P. MIHA ŽUŽEK

14 05 2008-Miha-ZuzekDUHOVNIK, JEZUIT, TEOLOG IN PUBLICIST (* 1923)

"Vsekakor si težko zamišljam, kako bi umiral v topli in mehki postelji. Ne bi bilo v skladu z mojo avanturistično naravo... Morda pa je največje junaštvo ravno počasno umiranje v postelji, vdano sprejeto? Obiskal sem umirajočega prelata Jožeta Šimenca. 'Čutite bolečine?' sem ga vprašal. Prijazno se je nasmehnil: 'Ko boste imeli svojega raka, boste že vedeli.' Naj bo tako ali drugače, pomembno je le eno: S smrtjo se vse šele začne. Šele po njej bomo - sredi vsega." To so zadnje vrstice knjige, v kateri pater Miha Žužek pripoveduje zgodbo svojega razgibanega življenja. Dal ji je pomenljiv naslov SREDI VSEGA. "Živel sem sredi vsega. A vse, to je res vse! To je Big Bang, to je nastanek Zemlje, ohladitev njene skorje, pojav življenja in človeka, pojav greha in odrešenja." Bog mu je dal veliko talentov, ki jih ni zakopal, temveč je z njimi "kupčeval". Dal mu je tudi priložnost za "največje junaštvo" - počasno umiranje v postelji -, ki ga je izbojeval na današnji dan v duhovniškem domu v Ljubljani.

... več o njem v pričevanju 07_2008)

nekaj njegovih misli:

+ Rečeš dobro besedo, storiš drobno uslugo, pokažeš se kot plemenit človek - kaj veš, na koga vse boš vplival! Nevede in nehote boš pomagal bližnjim, da bodo boljši.

+ Naj božja ljubezen prežari vse naše dni, naj bo Bog prisoten po nas v svetu, in naši dnevi bodo res Gospodovi dnevi.

+ Po krstu in drugih zakramentih je v nas že živa voda, se pravi Kristus sam, in če mu dovolimo, da se v nas razraste, bo tudi iz nas teklo Kristusovo življenje.

+ Na sodni dan ne bomo odgovarjali na vprašanje, ali smo dovolj tarnali o hudobiji sveta, ampak ali smo storili, kar smo mogli, da bi svet bil boljši.

+ Materinstvo je prvi božji nasmeh otroku. Ogreval ga bo vse življenje.

+ Radodarnost je razpoznavno znamenje dobrega človeka. Šele z radodarnostjo dokažemo, da se na tem svetu ne čutimo doma, in zato radi delimo z drugimi.

+ Kristusova prisrčnost z učenci je bila prvi Cerkvi tudi vzorec prisrčnih odnosov v krščanskih skupnostih, zlasti v družinah.

+ Združujmo svoje delo s svojo molitvijo. Molitev bo posvetila delo, a delo bo polepšalo molitev. Ta je namreč dostikrat slabokrvna prav zato, ker je iztrgana iz življenja.

+ Le eno je potrebno: prisotnost Boga. Če je Bog blizu, so nam tudi ljudje blizu. Čim bliže smo Bogu, bliže smo tudi vsem ljudem.

+ Kristus naj nam ne bo le neki dodatek, ampak vse: in to Kristus križani in po trpljenju poveličani.

... več misli patra Mihe Žužka:

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Varuj se, ne obračaj se k zlu, kajti za to si se odločil v sili. Glej, Bog je vzvišen v svoji moči, kdo je učitelj kakor on?

(Job)
Torek, 15. Junij 2021
Na vrh