pater Miha Žužek

* 29. september 1923, Ljubljana; 14. maj 2008, Ljubljana

"Vsakdo je edini vladar svojega vesolja"

"Že pred poroko sta se starša dogovorila (o tem je ohranjeno očetovo pismo), da bosta imela več otrok; morda bo Bog odbral katerega za misijonarja ali misijonarko, je bilo dodano. Šlo je najbrž za njuna neizpolnjena hrepenenja... Rodilo se nas je petnajst... Trinajst nas je odraslo, dvanajst nas je še živih, ko to pišem (1996). Sam sem četrti otrok in drugi od živečih." Rodil se je 29. septembra 1923 v Ljubljani (župnija Sv. Petra) in bil kar v porodnišnici krščen na ime Mihael. Tako oče Franc kot mama Ivanka roj. Novak, oba Dolenjca iz župnije Dobrepolje, sta kot fant in dekle razmišljala o duhovniškem oziroma redovniškem poklicu. "Dogovorila sta se, da gresta vsak zase na duhovne vaje. Tam sta vsak zase spoznala, da ju Bog kliče v zakon." Podobno kot v družini sv. Male Terezije se je zgodilo tudi pri Žužkovih: štirje sinovi so stopili v jezuitski red, štiri hčere pa so postale redovnice. Pri tolikem otroškem živžavu je bilo v hiši vedno veselo, da so tudi drugi otroci radi prihajali k njim. Miha je šestleten začel hoditi v osnovno šolo pri šolskih sestrah v Marijanišču.

Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je že med sošolci začutil strankarska nasprotja. Bil je član dijaške Marijine kongregacije pri Sv. Jožefu, ki jo je vodil jezuit p. Venčeslav Vrtovec. Miha je veliko bral in duhovno zorel. Po maturi je 3. oktobra 1941 stopil v jezuitski noviciat v Zagrebu. Tam je tudi končal študij filozofije in teologije ter bil 22. avgusta 1951 posvečen v duhovnika. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Pavla: "Tako nas vsakdo imej za služabnike Kristusa in oskrbnike božjih skrivnosti." Teh zagrebških deset let je zaznamovala druga svetovna vojna s krvavo revolucijo, ki je besnela še leta po končani vojni (temu posveča precejšen del svojih spominov). Nepozabno je bilo njegovo srečanje z nadškofom Alojzijem Stepincem v Krašiču, kjer je bil v hišnem zaporu. Ko so se duhovniki pogovarjali o težki preizkušnji za Cerkev pod komunističnimi oblastniki, jih je nadškof vprašal, če verujejo v Boga in v to, da svet teče po tirnicah, kakor jih je položil Bog. "Potem ni treba ugibati. Rešitev bo prišla takrat in tako, kot bo hotel Gospod." Potem je šel k vojakom. "V Skopju so me razporedili med minerje in diverzante, kot nalašč za jezuita."

Prvih šestnajst let svojega duhovniškega dela je posvetil mestu Maribor v novoustanovljenih župnijah Brezje in Radvanje. Pogumno je delal, čeprav so mu metali polena pod noge. V veliko oporo so bile "slovenske babuške", ki so izgorevale za vero in Cerkev. Ob delu na župniji je vodil misijone in duhovne obnove, sodeloval pri raznih komisijah mariborske škofije. Slovenski jezuiti, ki so po vojni spadali pod hrvaško provinco, so se začeli osamosvajati: 2. februarja 1963 je bil ustanovljen Slovenski distrikt Družbe Jezusove, katerega predstojnik je bil p. Miha Žužek. V tej vlogi je 15. avgusta 1969 razglasil ustanovitev samostojne slovenske jezuitske province. Prvi provincial je bil p. Pavel Berden. Bil je čas po koncilu: "Cerkev mora postati spet živo žarišče vere, okamenele navade naj se prilagode današnjim potrebam", je začutil p. Miha Žužek in se z vsemi močmi in ognjem vrgel na delo. Iz Maribora je prišel v Borovnico, kjer je bil tudi jezuitski noviciat, od tam v Ljubljano. V teh letih je sodeloval pri medškofijskem odboru za družino, slovenskem pastoralnem svetu, pri družinskem centru Betanija, v študentskih skupinah, v številnih zakonskih skupinah, pri organizaciji tečajev za zakon in tečajev za govorništvo.

Njegove duhovne vaje in tedni duhovnosti, predvsem na Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko, v Logu pod Mangartom in v Srednji vas v Bohinju so prebudili mnogo duhovniških in laiških apostolskih poklicev. Kakor govorjena, mu je tekla tudi pisana beseda. Napisal je več šmarničnih beril: Kraljica duhovnikov, Mati mnogoterega življenja, Mati krščanskih družin; knjiga Kristjanov dan - praktičen vodnik za posvečevanje vsakdanjega življenja - je doživela tri izdaje. Sledile so knjige: Četrta dimenzija, Božja beseda je živa, Vzvalovana bit, V Njem živimo, Sredi vsega, Vabilo na večni ples, Gospod je blizu, Končno zorenje in Novi Jeruzalem. Zadnji dve je napisal, ko je bil že bolan v duhovniškem v domu, od koder je 14. maja 2008 odšel v večni dom.

(pričevanje 07_2008)