Ananija iz Damaska

God: 25. januarja

Na praznik Spreobrnitve apostola Pavla (25. januarja) je v koledarju katoliške Cerkve tudi spomin sv. Ananija, ki mu je Bog pri tem dogodku namenil posebno vlogo. Ob tem ga Sveto pismo prvič omenja. Zelo verjetno pa je bil po starem izročilu Ananija eden izmed dvainsedemdesetih Jezusovih učencev, ki »jih je poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1), kajti nastopa tako, kakor da je bil vajen z Jezusom osebno govoriti. Bil je tako zvest in zanesljiv, da mu je bila zaupana naloga sprejeti med Jezusove učence preganjalca Savla, poklicanega za apostola poganov, neutrudnega misijonarja.

O tem spregovori evangelist Luka, pisec Apostolskih del, zgodovine mlade Cerkve, na dveh mestih. Prisluhnimo mu. »V Damasku je bil neki učenec z imenom Ananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: “Ananija!” “Glej, tu sem Gospod!” je odgovoril. Gospod mu je rekel: “Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel. Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Ananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.” Ananija je odgovoril: “Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastila, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.” Gospod pa mu je rekel: “Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.” Ananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: “Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.” V hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči« (Apd 9,10–19).

Tega svojega ‘duhovnega očeta’, ki mu je po krstu podelil novo rojstvo, se apostol Pavel hvaležno spominja kakšnih štiriindvajset let pozneje, ko stoji leta 58 pred judovskim ljudstvom v Jeruzalemu. V svojem zagovoru pravi: »V Damasku je živel neki Ananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. Prišel je k meni, se ustavil pred menoj in rekel: “Brat Savel, spreglej!” In tisti trenutek sem ga zagledal. Nato je rekel: “Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kar si videl in slišal. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime”« (Apd 22,12–16). Te Pavlove besede vzbujajo spoštovanje do Ananija kot moža, polnega Svetega Duha. Ko ga je apostol hvalil pred svojimi rojaki, se je dobro zavedal Ananijevega ugleda med kristjani v Damasku.

Nimamo zanesljivih zgodovinskih dejstev o kasnejšem Ananijevem življenju in delovanju. Stara izročila večkrat in z velikim spoštovanjem omenjajo, niso pa med seboj soglasna. Neko bizantinsko izročilo pravi, da je postal škof v Damasku, kar pa je malo verjetno, in je oznanjal evangelij v južnem delu Palestine. Tam naj bi tudi dal življenje za Kristusa okoli leta 70. Tudi rimski cerkveni koledar omenja, da so ga bičali in nato kamnali. Nekateri pisni viri ga omenjajo samo kot diakona, sv. Avguštin pa piše, da je bil duhovnik. Sicer pa to niti ni tako pomembno, odločilnega pomena je njegova zvestoba Jezusovemu poslanstvu. V Damasku je blizu nekdanjih vzhodnih mestnih vrat podzemeljska kapelica na kraju, kjer je bila po starem izročilu Ananijeva hiša.

S. Čuk, Svetopisemski lik, v: Ognjišče 1 (2015), 17.
knjiga: S. Čuk, Svetopisemski liki, Koper, Ognjišče 2016, 14.