Bobri

Ko me je nekako pri desetih letih ‘zgrabila’ strast do branja, sem v podstrešni skrinji odkril zaklad pokojne mame – knjige! Veliko jih je bilo iz bogate Slovenčeve knjižnice, med njimi tri z naslovom Bobri, ki so jih krasile številne ‘žive’ podobe slikarja Franceta Goršeta. Ob njih sem se še močneje vživel v napeto pripoved pisatelja Janez Jalna o davnih koliščarjih na sedanjem Ljubljanskem barju. Nosilec zgodbe je odločni mladenič Ostrorogi Jelen, ki se je po sporu z očetom osamosvojil, postavil novo kolišče in ustanovil družino. Ta se je razrasla v mogočen rod in Ostrorogi je postal vodilna oseba celotnega Velikega jezera. Ko je rod dosegel vrh, se je sam preselil na Dravsko polje, kjer je jezersko vodno gladino zamenjalo morje zlate pšenice. Branje me je tako prevzelo, da sem Bobre kasneje vzel v roke še večkrat. Zelo so mi bila všeč posrečena imena nastopajočih oseb, ki so ‘naravna’ in veliko povejo tudi o njihovem značaju. Takih navdušenih bralcev je bilo veliko, saj so Bobri po letu 1942/43, ko so izšli v Slovenčevi knjižnici, doživeli precej novih izdaj. To novo izdajo je ilustrirala Tamara Korošec, žal pa je med besedilom premalo podob, ki bi podžigale domišljijo (mladega) bralca.

Za boljše razumevanje Jalnove pripovedi je zelo koristen uvod v prvi knjigi (Sam). v katerem dr. Anton Velušček odgrinja zaveso skrivnosti o koliščarjih, katerih sledove so začeli odkrivati šele sredi 19. stoletja. Na Ljubljanskem barju leta 1875. Najstarejše koliščarske vasi so nastale pred več kot 6500 leti, v prvi polovici 5. tisočletja pred Kr. Na koncu tretje knjige (Vrh) France Pibernik, odličen poznavalec Jalnovega življenja in dela, v Spremni besedi predstavi nastanek trilogije Bobri, ki jih je Jalen pisal od maja 1942 do decembra 1943, in pove, kako jih je kritika sprejela.

Po kopicah v vodi je Jelen sodil, da je naletel na precej veliko naselbino bobrov. »Lej!« se je domislil, »kako smo si podobni. Da stanujejo bolj varno, si bobri zgrade od brega odmaknjena bobrišča, mi pa si zabijamo kolišča. Oboji smo premeteni. Samo mi bolj. Pustimo, da bobri les poderejo, razkosajo in hkrati priostre, potem jim ga pa odvzamemo, zabijemo v dno jezera in postavljamo nanj koče. Brez bobrov bi bila naša kolišča borna.«

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 3, str. 120