Don Camillo in Peppone 5

Celjska Mohorjeva družba zvesto uresničuje načrt, da slovenskim bralcem posreduje vse zgodbe italijanskega pisatelja Giovannina Guareschija, katerih junaka sta bojeviti župnik don Camillo in ‘rdeči’ župan Peppone, ki v javnosti nastopata kot zagrizena nasprotnika, dejansko pa eden brez drugega ne moreta biti. Vseh zgodb je 246, v dosedanjih petih knjigah smo jih dobili 206, torej lahko pričakujemo šesto, zadnjo, nekoliko debelejšo knjigo.

Privlačna stran so besedni dvoboji med Pepponejem in njegovimi pajdaši ter don Camillom, v katerih župnik skoraj redno zmaguje. Še bolj pa so zanimivi pogovori don Camilla s Kristusom na križu v njegovi cerkvi, pred katerega prihaja hladit svojo vročo glavo. Križanega Gospoda hoče ‘pridobiti’ na svojo stran, nazadnje pa mora priznati, da ima on prav. Toda niso vse zgodbe take, da bi se ob njih nasmejali ali vsaj nasmihali, nekaj je tudi takih, ob katerih se zamislimo. V tej knjigi sta me prevzele zlasti tiste, v katerih nastopajo otroci, katere so njihovi ‘rdeči’ očetje, ki so se ‘razstrupljali’ od vere, prikrajšali za lepa doživetja Miklavža, božiča. V zgodbi Vest srečamo Suhiča, sina mlade vdove, zagrizene aktivistke, ki “ga je vzgajala kot prosto pasočega žrebca”. Če se je zgodilo kaj slabega, so brž vedeli, kdo je to storil. Bil je kot divjaček, kljub temu pa ni bil brez vesti, kar je dokazal na pretresljiv način: na smrt bolan je vrnil ukradeno žogo. Tudi za don Camilla je bila to uganka, zato je Jezusa vprašal: »Kako je lahko ta otrok storil to, kar je storil, ob grozni vzgoji, ki je je bil deležen? Le kdo ga je naučil razlike med dobrim in slabim, če pa je vedno živel v zlu?« Kristus se je nasmehnil in odgovoril: »Vesti se ni mogoče naučiti, vest je nagon, don Camillo.«

Zdi se da je krščansko usmiljenje umrlo. Toda hvala Bogu ni tako: usmiljenje in dobrota sta še živa v srcih ljudi. In če je od tisočih dogodkov, o katerih poročajo časopisi, devetsto devetdeset poročil o hudobiji in zgolj deset o dobroti, naj nas teh devetsto devetdeset ne spravi v obup, ampak naj nas teh deset pripravi do tega, da pozabimo tistih devetsto devetdeset, in nam da upanje na prihodnost, v kateri bosta vladala mir in dobrota.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 5, str. 120