Po romarskih stopinjah naših prednikov

Slovenci radi romamo. Nekdaj, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela, je bil romanjem namenjen ‘medmašni čas’ – od 15. avgusta do 8. septembra, zdaj pa se je ta čas raztegnil na vse poletje pa še dlje. Današnja romanja so ‘po obliki’ drugačna od nekdanjih, ‘po vsebini’ pa so bistveno enaka: iskanje stika z Božjim na svetem kraju v občestvu z drugimi. Slovenci veljamo za Marijin narod. Večina romarskih svetišč na slovenskih tleh je posvečenih Materi Božji, vseh šest slovenskih škofij ima svoje osrednje marijansko romarsko svetišče, narodno svetišče pa je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah.

Večino slovenskih božjih poti je predstavil Franci Petrič v knjigah Duša, le pojdi z mano. V njih je posegel tudi prek meja naše sedanje države, vendar vseh ni dosegel. ‘Marljiva mravljica’ Mariza Perat v tej knjigi predstavlja romarska svetišča na oglejskih, primorskih tleh – pa tudi glavna slovenska, Petričeve predstavitve pa dopolnjuje z opisom svetišča Rože Skrivnostne v Krminu, predvsem pa z zgodbo o Materi Božji ‘Žanjici’ v Porčinju nad Čedadom, kjer se je leta 1855 Marija prikazala desetletni Tereziji Duš in ji vzela iz roke srp ter požela šop trave.

Mariza Perat, rojena 14. aprila 1939 v Gorici, po poklicu učiteljica, je vneta kulturna delavka med Slovenci na Goriškem. Že v dijaških letih je začela pisati za otroško revijo Pastirček, kmalu pa se je oglašala tudi v verskem tedniku Katoliški glas (zdaj Novi glas). Napisala je več radijskih iger in pravljic za otroke. Njena ‘nadaljevanka’ Goriški sprehodi je izšla v knjigi (1985). Pričujoča knjiga vsebuje izbor njenih zapisov o božjih poteh doma in na tujem, ki so izhajali v Novem glasu.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 6, str 109.