Nevidne vezi

»Nekega dne sem pomislila, da bi prav vsak dijak iz mojega razreda izgubil svojo vzvišenost, če bi samo en dan moral preživeti v razmerah ciganskega tabora, od koder sem prišla. Ta misel mi je pomagala, da sem se kdaj pa kdaj počutila močnejšo od njih, kot bi bila nad njimi.« Tako že proti uspešnemu koncu svojega ‘pobiranja’ prizna romsko dekle Lenka, ki so skupaj z mlajšim bratcem Tončijem rešili iz ciganskega tabora in ju izročili rejniški družini. Tam otroka sicer nista bila lačna kruha, lačna sta bila ljubezni, naklonjenosti, zavarovanosti, kar otrok najbolj potrebuje. Vse to sta jima skušala zagotoviti ‘krušna’ starša Lejla in Jurij, ki sta ju posvojila. »Oba sta se zelo trudila, da bi otroka začutila nov, prijazen dom, ga sprejela za svojega in čutila varnost.« Lepa in izredno nadarjena Lenka je bila zaradi boleče izkušnje otroštva zelo nezaupljiva in se je le počasi odpirala. Potrebovala je nekoga, ki bi mu lahko brez pridržka zaupala v prepričanju, da je ne bo razočaral. Začela je prihajati na pogovore k modri, izkušeni ženi, ki je znala poslušati in s to pozornostjo zdraviti notranje rane. Ob tem ji je prišlo na misel: »Lenka govori meni, a v resnici prepričuje in spodbuja samo sebe.«

Avtorica knjige Silva Matos ob pripovedovanju veliko pove tudi o sebi. O tem, da kot psihoterapevtka najprej in samo posluša, opazuje, beleži – beleži dogodke, Lenkine besede, njena stanja in razpoloženja, njen videz in njene obleke. Hkrati beleži tudi svoje lastne občutke, ki so jih v njej sprožali Lenkini obiski. Psihoterapija je po definiciji zdravljenje s pogovorom – kar boste razumeli, ko boste knjigo prebrali do konca. Proces zdravljenja se začne s poslušanjem (Martin Lisec).

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 8, str 108-109.