Moč poklicanosti

Pred sedmimi leti, 13. marca 2013, je kot krmar Petrove barke nastopil papež Frančišek, ki je že z izbiro imena po sv. Frančišku, asiškem Ubožcu, napovedal nov slog papeževanja. Postal je pastir “z vonjem po ovcah”, kakršni naj bi po njegovih besedah bili vsi služabniki Božjega ljudstva. Z ljudmi se pogovarja na ‘ti’, nikoli ne pozabi prositi, da molimo zanj. Takega preprostega Frančiška srečujemo tudi v tej knjigi, ki prinaša papeževe odgovore na vprašanja španskega redovnika klaretinca Fernanda Prada o posvečenem življenju danes. V daljšem uvodu ‘spraševalec’ pripoveduje, kako se je s papežem hitro dogovoril za ta obisk pri njem vročega avgusta lani, kako se je na srečanje z njim odpravljal z ‘zvišanim pritiskom’, ki pa se je hitro umiril, saj ga je Frančišek sprejel kot pravi oče. Od patra Fernanda ni zahteval, naj mu pošlje vprašanja, zato je bil pogovor bolj sproščen.
Sad tega pogovora, ki je trajal dobre štiri ure, je pričujoča knjiga, ki ima tri dele: Gledati preteklost s hvaležnostjo, Živeti sedanjost z gorečnostjo in Gledati v prihodnost z upanjem. Na papežev predlog sta se v pogledu na preteklost omejila na čas po koncilu, ki je izdal pomembno listino o primerni prenovi redovniškega življenja.

»Posvečeno življenje, kjer bi Jezus ne bil prisoten s svojo besedo v evangeliju, s svojim navdihom – ne deluje. Brez zaljubljene gorečnosti za Jezusa ne bo prihodnosti za posvečeno življenje, ne bo mogoča. Ta gorečnost nas usmerja proti preroškosti. Kadar govorimo o preroški razsežnosti posvečenega življenja, ne govorimo o prerokovanju prihodnosti … Gre za izhod iz sebe samega, ven, v gorečnosti za zaljubljenega Jezusa, z vžganim srcem – in da to postane drugim, morda, prihodnost.«

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 100.