Poslednji kristjani

»Slavni islamski učenjaki, ki na velikih mednarodnih srečanjih poudarjajo, kako islam spoštuje versko svobodo in kako je islam vera miru: kje so bili, ko so nas preganjali – samo zato, ker smo kristjani? Kdaj bodo muslimanski učenjaki kritično preučili korenine nasilja, ki se sklicuje na islam?« Tako se bo s pregnanim mosulskim škofom Petrosom Mouchem vprašal bralec te krute pripovedi o begu in izgonu kristjanov z Bližnjega vzhoda. Nemški duhovnik Andreas Knapp, ki je član reda Jezusovih malih bratov, se posveča tudi beguncem, zlasti kristjanom iz Iraka in Sirije, ki so morali zapustiti domovino, hiše in vse premoženje – iz enega samega razloga: ker so kristjani. Iz prve roke zvemo o nezaslišanih grozodejstvih, s katerimi se fanatiki islamske države in džihadisti (bojevniki za vero) izživljajo nad kristjani; najbolj okrutni so tisti, ki prihajajo iz Nemčije, Velike Britanije ali Francije. Čim bolj je muslimansko okolje versko, tem bolj nestrpni in sovražni postanejo muslimani do kristjanov, ki so bili do včeraj njihovi sosedje in prijatelji. Kljub tolikšnemu trpljenju pa iz njihovih ust ni slišati niti besedice o maščevanju.

Poslušam petje v aramejščini in zlasti ton ‘O’ Jezusovih besed v evangeliju. V njegovem času so namreč uporabljali hebrejščino samo kot jezik Svetega pisma in bogoslužja. Vsakdanja govorica pa je bila aramejščina … Ljudje pojejo z vso dušo in iz vsega grla. Pesmi govorijo o Jezusovem trpljenju in v njih odzvanja njihovo lastno trpljenje. Po hrbtu me spreleti: poslušam pesem trpečega ljudstva, mogoče celo pogrebno pesem umirajoče Cerkve. Mar tukaj poslednji kristjani z zadnjimi močmi pojejo svojo poslednjo pesem?

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 104-105.