Sonce Petovione

(ob godu sv. Viktorina Ptujskega - roman o prihodu krščanstva na Ptuj)
Lep čas sem odlašal, preden sem vzel v roke to debelo knjigo. Ko sem se lotil branja, pa me je tako prevzela, da je kar nisem mogel odložiti. Najprej zaradi dogajanja, ki je postavljeno v zadnji desetletji drugega krščanskega stoletja, ko se je v najstarejšem mestu na Slovenskem – rimski Petovioni – oblikovalo prvo krščansko občestvo. Pritegnil me je tudi Cestnikov jezik, ki je nevsakdanji, iskriv, sočen, včasih celo drzen. Najbolj pa sem občudoval njegovo poznavanje snovi. Ogromno ga je natresel v razvejani zgodbi, tej pa je dodal v preglednicah na koncu romana. “Odkod njemu vse to?” sem se spraševal – podobno kot Jezusovi rojaki v nazareški shodnici.
V romanu si od začetka pa skoraj do konca stojita nasproti legionar veteran Sibiden Leontid in trgovec Heliodor Neokleos in njuni družini. Vojščak Leontid časti rimske bogove, Grk Heliodor pa je kristjan, ki je s svojimi otroki prišel v Petoviono iz Nikomedije. Ti so bili prvo jedro Kristusovih učencev. Zaradi doslednega življenja so bili v tem mestu spoštovani.

Dvignil se je Sibiden Leontid: »Vsi veste, da sva s Heliodorjem prijatelja in da sem prav jaz točno pred desetimi leti, pripeljal Neokleosove v naše mesto. Zdaj v našem mestu prijateljujem s kristjani. Če se vam zdim okužen in bloden, ne vem, kaj naj rečem. Nekaj ljudi se jim hoče pridružiti. Jaz, ki od blizu opazujem, kako to poteka, vam pri Jupitru zagotavljam, da nikogar v svojo vero ne silijo in nikogar ne vabijo k sebi z zvijačo ali lažno obljubo. Pustimo jih pri miru! To je moje mnenje.«

S. Čuk, Priporočamo, berite, v: Ognjišče 5 (2020), 100-101.