Ukrajina joka

(aktualno)
»Obtožujemo Rusijo, da je pritiskala in tlačila ukrajinsko ljudstvo, da je naše sinove silila v svojo službo, odgnala naše očete v Sibirijo in naše junake za svobodo zaprla. Obtožujemo Rusijo, da nam je vzela naše narodno premoženje in nas oropala kruha, da bi z njim trgovala,« je v svoji zadnji (pa tudi prvi) pridigi dejal svojim ljubljenim vernikom v vasi Volovodivki stari župnik Nikander, blaga duša, ki so ga ljudje spoštovali in imeli radi kot očeta. Komunisti so ga obsodili na smrt, ker na noben način ni hotel povedati, kam je zakopal ‘cerkvene zaklade’ (bogoslužne posode). Očitali so mu, da jih je skril pred ljudstvom; govorili so, da bi z izkupičkom kupili živeža za stradajoče. Njegova vest je bila mirna, ker se je zavedal, da jih je skril “pred komunisti, ki so jih hoteli vzeti ljudstvu”.
Ko bomo prebirali to knjigo, bomo lažje razumeli, zakaj se je v naših dneh vnela vojna med Rusi in Ukrajinci. Ukrajina, ki je od leta 1991 samostojna država, je bila nekoč žitnica carske Rusije. Ko so prišli na oblast boljševiki, so kmetom odvzeli zemljo, kljub temu pa so od njih zahtevali ustrezne davke – toliko in toliko žita. Ljudje, ki jim je pretila smrt od lakote, žita niso imeli kje vzeti, zato so jih neusmiljeno zapirali, nazadnje tudi župnika.

Pisatelj Aleksij Polipenko je bil sprva ukrajinski vojaški duhovnik, po zlomu carske armade pa je bil nekaj časa podeželski župnik, kjer je na lastne oči videl mnogo boljševiških grozovitosti. Po prvi svetovni vojni je prestopil v katoliško Cerkev in je nekaj let prebival v Münchnu, kjer je leta 1937 zagledala luč sveta naša povest. Imena so izmišljena, dogodki pa so verno zapisani. Pisatelj je nazadnje odšel v Argentino, kjer je postal duhovni vodja katoliških Ukrajincev.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 4, str 82-83.