Pisatelj Ivan Sivec, ki je na teh straneh, namenjenih spodbujanju k branju, nastopil največkrat, se je od zgodb, povesti in romanov iz sedanjega življenja, ki ga je znal prikazati živo in privlačno, zadnje čase preusmeril v ‘davno’ slovensko zgodovino. Dela se je lotil zelo zavzeto, poglobil se je v študij, kar dokazuje dolg seznam literature, naveden v vsaki knjigi. Težko pa je s pomočjo tega gradiva zasnovati lepo tekočo zgodbo, kot jo je ustvaril Fran Saleški Finžgar v svojem odličnem romanu Pod svobodnim soncem. V nizu Zgodovinski romani, ki ga Ivan Sivec v svoji bibliografiji (seznamu vseh knjig izpod njegovega peresa, ki je kar ‘neskončno’ dolg), postavlja na prvo mesto, je naštetih šestnajst knjig; v oddelku Slovenska zgodovina tega niza je pričujoča knjiga sedma po vrsti in prva iz ‘peteroknjižja’ o pokneženih celjskih grofih.
Podnaslov knjige pove, da so v njej predstavljeni začetniki mogoče rodovine celjskih grofov. Zanesljiva zgodovinska dejstva o njih podaja zgodovinar Franc Kralj na koncu knjige, kjer Sivčevo delo strokovno ocenjuje. »Knjiga pisatelja Ivana Sivca Vitezi jutranje zarje je zelo lep prispevek k večji prepoznavnosti naše najpomembnejše srednjeveške plemiške družine, katere življenjska usoda je značilen primer vzpona do zvezd in na višku moči padca do največjih globin.

Zgodba je lepo vpeta v nekatera resnična zgodovinska dogajanja (viteški turnir v Brežah, spori glede meje na Dobrovljah, pobiranja mitnin, vojaški spopadi) in v opisovanje življenja na takratnih gradovih in delno tudi na podeželju. Seveda je treba upoštevati pisateljevo svobodo izražanja in prikazovanja dogodkov, kot si jih je on zamislil.«

Veliko semen je posejanih v zemljo, a mnogo jih nikoli ne vzklije. Med tistimi, ki vzklijejo, pa so velikokrat razlike v rasti, cvetenju, plodovih, Ne govorim samo za žito in za rože. Govorim tudi o ljudeh, družinah, rodovih. Med tistimi, katerih seme zraslo v najbolj veličastne plodove, poznam rodovino, ki je zrasla vsem nam v čast, ponos in tudi opozorilo. To je bila celjska rodovina, bleščeča rodovina celjskih grofov in knezov.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 113.

Sliko na naslovnici razlaga zgodba Križev pot, ki pripoveduje, kako je don Camillo ‘poučeval’ dva nevernika z ročajem vil. Njegov stari škof ga je zaradi tega kazensko prestavil v “najbolj nesrečen kraj na tem planetu”. V tisti gluhi samoti je strašno pogrešal Križanega iz cerkve, kjer je bil doslej in se je z njim pogosto zaupno pogovarjal. Sklenil je, da ga gre iskat. Križ je bil težak, pot pa dolga in strma, vendar je s skrajnim naporom prispel do vrha in križ postavil v svojo sedanjo cerkev. Po maši je Križanega vprašal: »Jezus, nisi jezen, da sem te pripeljal v to ubogo cerkev?« Kristus pa mu je z nasmehom odgovoril: »Ne, don Camillo, čudovita cerkev je ...«

Prva leta po drugi svetovni vojni je bila za politično vzdušje v Italiji značilna napetost med strankama krščanskih demokratov in komunistov, ki so bili ‘zadrti’ stalinisti. To vzdušje je pisatelj Giovannino Guareschi zajel v zgodbah, v katerih prve pooseblja podeželski župnik don Camillo, druge pa ‘proletarec’ Peppone, župan v tistem kraju. Don Camillo si pri svoji ‘evangelizaciji’ večkrat pomaga z mišicami in je zaradi tega deležen graje Kristusa na velikem križu v cerkvi, ki se mu bolj ali manj skesano izpoveduje. Peppone s svojo rdečo druščino don Camillu rad nagaja in v javnosti nastopa kot zagrizen sovražnik Cerkve. Kot človeka pa sta si moža zelo blizu, prava prijatelja.

Zgodbe so izšle v več knjigah v letih 1948–1965; njihovo priljubljenost so povečali in jo še naprej ohranjajo po njih posneti filmi s francoskim komikom Fernandelom (don Camillo) in italijanskim igralcem Ginom Cervijem (Peppone). Dediči so vse knjige povzeli v zbirko Ves don Camillo (Tutto don Camilo), ki obsega 246 zgodb. Naša najstarejša založba jih postopoma ponuja slovenskim bralcem. Doslej so izšle tri zajetne knjige, lahko pričakujemo še dve.

(Ljudje so zahtevali od škofa, da se don Camillo vrne). »Domovinski čut je prisoten v nas, kjerkoli smo, toda ko gre v vojni vojak v napad, mora videti, kako plapola zastava njegovega polka. Zastava ohranja vero v naše moči in zato mora plapolati tudi takrat, ko je vera v domovino prisotna v nas. Ekscelenca: tisti križani Kristus je naša zastava, don Camillo pa njen praporščak.«

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112.