Moj ego kot medo

Ogromen pobesnel medved se je pojavil pred nami. Le še nekaj trenutkov in nas bo raztrgal. Takrat pa … Neka božanska – angelska navzočnost, mi je dala v roke meč z naročilom, naj premagam zver in ubranim prisotne. Pomislil sem: “Kako bom s tem majhnim mečem premagal medveda, ki je vsaj trikrat večji od mene.” Takrat sem opazil, da je meč v moji roki razdeljen na tri dele. Ob ročaju in ob konici je bil trd kot jeklo, v sredi pa je žarel – bil je gibljiv. Vedel sem: v tem delu je božja moč, ki bo usmerjala vrh meča tako, da bo za medveda usodno. Vnaprej mi je bilo dano spoznanje in zato pogum: zver bo premagana. Ne z mojo močjo, pač pa s pomočjo Boga samega. Jaz moram le sprejeti boj; brez mene ne gre; Nekdo me potrebuje. Boja se ne spominjam … Vem za začetek – v napadu soočenje z zverjo, in konec, ko sem zaznal, da je zver premagana. Pomislil sem: »Mrtva je!« A ko sem se zazrl vanjo, je slonela naslonjena na neko steno, sicer premagana, a ne usmrčena. Bila je videti kot nebogljen pijanec z razpetim plaščem. Njegov kožuh je bil razparan kot razpeti ‘pelz mantel’ z debelo oblogo, ki ga mora sleči. Še prej grozovita zver se mi je zazdela kot nebogljen medo, ki skriva v sebi – v svojem bistvu, za zunanjo podobo, dobroto. 

iz zgodb 07 2015Gotovo, da sanjam vsako noč, a se spomnim sanj le izjemoma; teh se spominjam natanko. Ker vem, da so sanje nekakšna fasada, za katero se skriva pomen, in ker sem vedel, da so te sanje zame pomembne, sem tisto noč, ko sem se po sanjah o medvedu prebudil (in potem vse do danes) razbiral v njih sporočila. Uvidel sem jih mnogo. Tudi to, da v zgodbi ne nastopam le kot tisti, ki se sooča s podivjano zverjo; tudi zver sama sem jaz. Šele skozi sanje je iz nezavednega prodrl uvid o pošastnosti mojega ega, ki ga hinavsko prikrivam pred sabo in bližnjimi. Podivjana zver je moja osebna, duhovna neobtesanost, ki mnoge ogroža. Z njo se moram soočiti. Saj si priznavam nebogljenosti, a pri tem precejam mušice, spregledujem pa slone. Kako zvit je naš ego: Vse, kar bi bilo potrebovalo temeljno sanacijo, poskrije v ozadje, v ospredje nam v spremembo ponuja le, kar je neznatno. Kaže nam na potrebne spremembe pri drugih, nas pa kot tiste, ki naj jih spreminjajo in ne, da naj se spreminjamo tudi sami. Nič več ne čutim kot patetično misel: Sprememba se mora začeti v meni! Jaz sem namreč Zahodna civilizacija, jaz sem Cerkev, jaz sem … – Lahko je ‘šimfati’ druge in družbo in ji nakazovati potrebne spremembe. Sprememba se mora začeti pri meni – v premagovanju mojega ega. Nisem si mislil, da sem takšen problem. Vedno sem videl in reševal probleme le v drugih in v družbi.
Na videz je moj ego večji od mene; zdi se neobvladljiv, a ga je z ‘mečem’ božje pomoči mogoče premagati. Kot mora medo iz sanj sleči svoj ‘pelz mantel’, saj je dobro-ta v njem, tako moram jaz z božjo pomočjo premagati svoj balast, da se moja b/Bit osvobodi iz zadušljivosti, ki jo obdaja. Moj resnični j/Jaz globoko v meni hrepeni, da bi končno zadihal. »Bog je položil v srce vsakega /…/ neustavljivo hrepenenje po sreči, po popolnosti. Ali ne čutite, da so vaša srca nemirna in v stalnem iskanju dobrega, ki more odžejati vašo žejo po neskončnem?« je zapisal papež Frančišek v poslanici za letošnji svetovni dan mladih.
‘Pelz mantel’ bom moral sleči in odložiti sam, a mi je v neizmerno olajšanje, če pri tem nisem osamljen. Sam ga premagati niti ne zmorem. Bog in duhovni spremljevalec, ki sem si ga izbral, je pomoč in rešitev zame in zato tudi za bližnje, ki jih moj ego ogroža. V prejšnji številki sem vam govoril o potrebnosti dvornega norčka, ki z norčavo a neizprosno iskrenostjo razkriva vladarju, kar se dogaja kot izkrivljeno pod njegovo vladavino. Tudi pod mojo streho je neurejenost. Ni oblastnik le državni vladar; vsak človek je (ob)lastnik svojih ravnanj, odločitev … in (tudi zato) potrebuje ‘dvornega norčka’: duhovno, intelektualno … vsestransko prebujenega sopotnika, ki ga izbere, sprejme in potem prenaša njegovo odkritost. Ta ni prijetna, a je zdravilna. Mojega duhovnega očeta (pred leti) in sedaj mater odlikuje izjemna duhovna prodornost v odnosu z Bogom, čustvena nevezanost v odnosu name, miselna pronicljivost in modrost, osebna ponižnost, ob enem pa močna samozavest pridobljena v Bogu. To, kar me najbolj prevzema in zato v sporočanju seže še globlje, pa je veselje, pogosto celo humor, s katerim dobim začinjena sporočila, ki mi dajo misliti, predvsem pa me postavljajo pred odločitev: ali bom še naprej vztrajal skrit za svojim medvedjim kožuhom (v njem sem neredko deležen ironije, celo posmeha), ali pa bom postopoma, a z neizprosno vztrajnostjo zapuščal svoj ego. Po podarjenih mi sanjah, ki sem vam jih opisal v začetku, upam, verujem in verjamem, da je sedaj moj ego že toliko razpet, da ga bom zmogel postopoma sleči. To sem dolžan, če ne že zaradi sebe, pa zaradi tistih, ki jih medo s ‘pelz mantlom’ ogroža. »Ne pozabite: Božja volja je vaša sreča! Imejte pogum biti srečni!« pravi papež Frančišek.

GRŽAN, Karel. (Iz zgodb za življenje), Ognjišče (7) 2015, str. 42

Zajemi vsak dan

Človek je poslanec celote. Kar čuti, da mora napraviti, mora napraviti za celoto.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 22. September 2021
Na vrh