Nekaj priporočenih napotil za življenjsko popotovanje

Sprejmimo potovalni paket v celoti – sami smo si ga izbrali
Na prvih straneh Svetega pisma je zapisano (sicer v zgodbi – drugače ni mogoče), kako Bog odsvetuje sad izkustvenega spoznanja dobrega in hudega. Bog želi, da smo srečni, mi (Adam = človek) pa smo izbrali to, v kar smo pristali. – V rajskem pač ni mogoče hudo, zato smo bili u-stvar-jeni v čas in prostor. Sedaj nimamo izbire. Življenje je treba sprejeti v celoviti resničnosti. Ne idealizirajmo, sicer nas bo hudo, še bolj bremenilo! Vzemi križ, pravi Jezus, in prehodi svojo zemeljsko pot z menoj. V tem je (od)rešitev.
Nismo sami, Bog je z nami.
Res, Božja ljubezen gre do norosti, kot je zapisala sv. Terezija. Sestopi iz rajskega – Bog se rodi v stvarnost (pred 2000 leti kot človek in sedaj taisti Bog v evharistiji), da bi nas (od)reševal v stvarnostih našega zemeljskega popotovanja. Njegova (po)moč je silna, saj je Ljubezen. Bog je (zaradi naše ujetosti v stvarne predstave) nebogljena teorija, a je fantastično izkustvo. Naj postane tvoja najgloblja osebna Bližina! In ne pozabi – težko Ga boš našel, če se ne boš sklonil k trpečim – k tistim posameznikom, v katerih te pokliče Ljubezen, tudi zato, da bi se lahko srečala s tabo.
Spoznavajmo in upoštevajmo pravila, da bo skupno popotovanje varno in koristno.
Od samovoljne svobode moramo prehajati k resnični. Včasih napotila ne zaležejo, preusmeri nas šele bolečina ob napačnem ravnanju. Pogosto je rešilna. Priporočam vsakodnevno branje evangelijev – premišljevanje Jezusovega življenja in njegovih besed (molitev rožnega venca je preveč spregledana zakladnica – omogoča prodor Jezusovih napotil in njegovega miru v naše najbolj osebno); pomenljiva so pisma apostolov, življenjepisi svetih so odlična spodbuda ... Redka so zgodovinska obdobja, ki zahtevajo od vsakega izmed nas, da se prepozna v svoji izvirnosti, poklicanosti in jo uresniči. Spreminjanje sveta na bolje je odvisno samo od moje in tvoje prebujenosti in pripravljenosti živeti svojo poslanstvo.
Redno in primerno prehranjevanje krepi moči, ki jih na potovanju nujno potrebujemo.
Fast food – hitra hrana nas preveč zapaca. Vze­mi si čas in se hrani z ljubečimi bližinami. Najprej z Bogom (da ne boš izpil in zajedal ljudi, ker boš hotel od njih kar ti lahko ponudi le On), sledijo najbližji (družina), potem sorodniki, izbrani – prepoznani prijatelji (če se ceniš boš izbral najbolj vredne in boš tudi sam zanje vrednost – ker imaš vrednote); ne spreglej svojih prijateljev v podobah živali – bodi do njih spoštljiv in pozoren ... in mati zemlja te bo z vsakim dotikom, s katerim se ji boš približal, krepila, v napetostih razelektrila.
Čeprav je na zemeljskem popotovanju tudi nekaj neizbežnih neprijetnosti, nikar ne spreglej zanimivosti in lepot, ki jih ponuja v preobilju.
Naj ti bo pomenljiva molitev zahvaljevanja, v katerem boš ozaveščal danosti, ki so vredne in dragocene. Prepoznaj se (ob najbližjih) v svoji odličnosti in sprejmi se v svojih nemočeh. Zaradi njih si lahko skromen in so ti bližnji dar dopolnjevanja. Nakloni bližnjim (ne pozabi na zapuščene – tudi na živali) čim več izrazov ljubeče, sočutne naklonjenosti. In vedno znova jih išči tudi zase. Če boš iskal najprej objem od Boga, ti trpkosti od bližnjih ne bodo odvzele poguma in optimizma.
Ne pozabimo: na popotovanju bogatijo predvsem B/bližine in vsebine. Vedno znova si odmerimo čas za bližnjega, pripovedujmo si zgodbe življenja, da nas naučijo in nasmejijo.
GRŽAN, Karel (Zapisi izvirov), Ognjišče (12) 2013, str. 43