Zlato pravilo preživetja

Ob preseljevanju narodov, ki ga doživljamo na stari celini, razmišljam o tistih ‘skupnih imenovalcih’, na katerih bo potrebno utemeljiti naše sobivanje. Papež Frančišek je ob obisku Amerike ponovno poudaril zlato pravilo, kot povezovalni element med različnimi kulturami in religijami, saj zagotavlja miroljubno sožitje. Že ob obisku Sarajeva je poudaril, da moramo vsi “priznati temeljne vrednote, ki so skupne vsemu človeštvu, vrednote, v imenu katerih lahko in moramo sodelovati, ustvarjati in se pogovarjati, odpuščati in rasti ter omogočiti, da različni glasovi skupaj ustvarijo čudovito ter spevno pesem in ne fanatičnega krika sovraštva.” Zlato pravilo je kristjanom znano iz Svetega pisma. Jezusove besede: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim« (Mt 7,12; Lk 6,31), pa najdemo tudi v islamu. Mohamedu (570–632) pripisujejo izrek: »Nihče izmed vas ni vernik, dokler svojemu bratu ne želi tega, kar si želi sam.« Konfucij (551–479 pr. Kr.) pravi: »Česar si ti sam ne želiš, tega tudi drugemu človeku ne stori« (Pregovori 15,23). Judovski rabi Hillel HaGadol (cca 110 – cca. 10 pr. Kr.) je v 1. st. pr. Kr. zapisal podobno: »Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi.« V hinduizmu zveni zlato pravilo: »Človek se naj do drugih ne bi obnašal na način, ki je njemu neprijeten; to je bistvo morale« (Mahabharata, XIII. 114.8) in v budizmu: »Položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, naj tudi za drugega ne bo; in položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, kako ga lahko privoščim drugemu?« (Budistični spis Samyutta Nikaya V, 353.35-354.2)

Nam, ki smo domačinsko in še vedno večinsko prebivalstvo Evrope se lahko zdi približevanje drugačnim popolnoma odvečno. Še vedno lahko gledamo na druge iz pozicije moči in nadoblasti. Vendar pa ... Če želimo sebi pripraviti dobro prihodnost, moramo, dokler še imamo čas, vzpostaviti takšen način sobivanja, ki bo tudi za nas rešilen, ko bomo na stari celini le še manjšina. Ste se zdrznili? Da bomo manjšina? Dejstva so neizprosna. Da bi se kultura nekega naroda obdržala dlje kot 25 let, mora obstajati stopnja rodnosti 2,11 otrok na družino. Vse, kar je pod to stopnjo, kaže, da bo družba izginila. Zgodovinski pregled uči, da se ni rešila nobena kultura, kjer je stopnja rodnosti padla pod 1,9. Stopnjo 1,3 je dejansko nemogoče preobrniti, saj potrebujemo za preobrat 80 – 100 let. Z drugimi besedami: če ima od dveh starševskih parov vsak po enega otroka, vsak otrok dobi po enega otroka, kar pomeni, da bo 4 krat manj otrok kot dedkov in babic. Če se rodi samo en milijon otrok v letu 2015, je težko računati na 2 milijona odraslih v letu 2035. Z zmanjševanjem populacije usiha tudi družba in kultura, ki ji le ta pripada.
Stopnja rodnosti v Franciji je 1,8, v Angliji 1,6 – približno tolikšna je stopnja rodnosti tudi v Sloveniji, v Grčiji znaša 1,3, prav toliko v Nemčiji, v Italiji je 1,2, v Španiji 1,1 ... 31 dežel Evropske unije ima skupno stopnjo rodnosti 1,38. Zgodovina kaže, da te stopnje rodnosti ni mogoče spreobrniti. Po nekaj letih EU, kot jo poznamo, ne bo več obstajala. Vendar pa se populacija v Evropi ne zmanjšuje. Od celotne populacijske rasti Evrope od leta 1990 je 90 odstotkov islamske emigracije. Vzemimo za primer Francijo. Populacijska stopnja Francozov je 1,8, muslimanov v Franciji pa 8,1. Južna Francija je bila regija z največ cerkvami na svetu. Sedaj ima več džamij kot cerkva. 30 odstotkov prebivalstva pod dvajsetim letom je muslimanov. V večjih mestih, kot so Nica, Marsej, Pariz ... je naraslo število muslimanov na 45 odstotkov. Do leta 2027 bo vsak peti Francoz musliman. S tem tempom bo čez slabih 40 let Francija islamska republika. Nemška vlada je javno priznala: »Padec nemške populacije se ne more več zaustaviti.« Nemčija bo muslimanska dežela do leta 2050. Libijski voditelj Muamar Gadaffi je nekoč izjavil: »Obstajajo znamenja da bo Alah zagotovil zmago nad Evropo brez mečev, pušk in brez osvajalskih bojev. Ne potrebujemo teroristov in samomorilcev. 50 milijonov muslimanov bo Evropo pretvorilo v muslimanski kontinent v nekaj desetletjih.« Po podatkih iz leta 2007 je bilo v Evropi 52 milijonov muslimanov, do leta 2017 se bo to število podvojilo na 104 milijone. Za primer: v zadnjih 30. letih je v Veliki Britaniji število muslimanov z 8.200 zraslo na 2.5 milijona. Svet, v katerem živimo mi, ne bo več isti, v katerem bodo živeli naši vnuki.
Razlog za paniko? Nikakor! Je pa razlog (naj ne zveni kot sebično), da postavimo naše sobivanje na takšne temelje, na katerih bomo lahko tudi mi dolgoročno (pre)živeli. »Deluj tako, da bo tvoja osebna maksima lahko obveljala kot obči zakon!« svetuje Emanuel Kant. In papež Frančišek (ob obisku Sarajeva): »Tista oseba, tisti narod, ki sem ga videl kot sovražnika, ima isto obličje kakor jaz, ima srce kakor jaz, dušo kakor jaz, saj imamo istega Očeta v nebesih. Resnična pravičnost torej pomeni storiti tisti osebi, tistemu narodu to, kar želim, da bi oni storili meni, mojemu narodu. /.../ To je potrebno zato, da lahko odkrijemo bogastvo vsakega, ovrednotimo to, kar nas povezuje ter da gledamo na razlike, kot na možnost za rast v spoštovanju do vseh. Potreben je potrpežljiv in zaupen pogovor, da bodo lahko posamezniki, družine in skupnosti posredovale najprej vrednote lastne kulture ter sprejemale dobro, ki prihaja iz izkušnje drugih.«
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (11) 2015, str. 42