Prek trnja do zvezd - do mene in tebe

Mnoge prastare zgodbe so v kasnejših zapisih prepogosto izgubile tiste duhovne razsežnosti, ki so jim dajale celostni pomen. No, nekatere so jih, vsaj delno, vendarle ohranile. Tudi zgodba o Trnuljčici, ki jo je v 17. st. po poganskih in krščanskih pripovedih napisal francoski pravljičar Charles Perrault (1628–1703). Saj jo poznate – zgodbo o deklici, ki se je po letih pričakovanja rodila kralju in kraljici in proti kateri se je zarotila užaljena sojenica. Ko se je na petnajsti rojstni dan zbodla na vretenu, je utonila v globok sen in z njo ves utrip življenja v gradu, ki ga je preraslo trnje. Po stotih letih se je približal trnovi pregradi kraljevič. Ob njegovem dotiku je trnje vzcvetelo in skozenj je prodiral do gradu in izbice, v kateri je spala Trnuljčica. »Ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil. Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala.« Vse v gradu se je prebudilo in, seveda, sledila je poroka ter srečno življenje v ‘večni’ zavezi ljubezni.

Ta zgodba je (med drugim) pripoved o človekovi duši (Trnuljčica), ki jo je po zalezovanju Hudega (zlobna sojenica) zabodel trn zla (greh). Omrtvičil jo je; ne le njo – po zlu vse, ki smo v medsebojnih odnosih. Čeprav pogreznjeni v mrtvilo, smo globoko v sebi polni hrepenenja po obujenju v življenje – v polnost, ki jo lahko doživimo le, ko nas obudi poljub Božje ljubezni (kraljevič – Rešenik – Jezus Kristus).
Ne gre za teorijo, gre za pradavno izkustvo, zapisano v mnogih zgodbah, a med vsemi je najpomembnejša tista, ki je naša – osebna; ko na lastnem izkustvu, ves zamrežen v nemoč in izgubljenost, doživiš preboj božje ljubezni k tvoji najbolj osebni resničnosti – tisti Dotik, poljub Ljubezni, ki te obudi in odreši za Ž/življenje.
Pred nekaj meseci me je v bolezenskem krču do konca preželo čutenje, da končujem zemeljsko bivanje. Zahrepenel sem po človeški bližini – ne kogarkoli, pač pa nekoga, ki bi v zaznavi tega, kar doživljam ‘bedel’ ob meni; nekoga, ki mi je znan in ljub. A sem bil sam. Gluha noč. Moja stiska v praznini. Kaj pa Bog? V tisti noči sem spoznal, da ga imam preveč v teoriji in premalo v čutenju. Človek potrebuje Boga v izkustvu. In tudi Bog se razodeva kot tisti, ki želi živeti z menoj v odnosu ljubezni.
Blaise Pascal je bil nedvomno velik razumnik: matematik, filozof ..., a je ob vsem pametovanju našel umiritev, odrešitev v veri. Ne v tisti teoretični veri filozofov in teologov, pač pa v poosebljenem notranjem ‘okušanju’ Boga. V njegovem suknjiču so po smrti našli všit listič. V tresočem zapisu, ki kaže, da je mislec pisal v veliki prevzetosti, lahko beremo: »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ne bog filozofov in znanstvenikov.«
To je Bog moje tete Bete, h kateri sem kot otrok zahajal na počitnice tja na obronke Pohorja in se učil za življenje iz pomenljivih dogodkov. Za primer: kadar so se zgrnili nevihtni oblaki in se je bližala huda ura, je teta Beta prižgala žegnano svečo in molila. Nekoč, ko je bil dan sončen, je prav tako prižgala tisto žegnano svečo, v roke je vzela rožni venec in molila. Kot mali otrok, ki se šele uči življenjskih modrosti, sem jo povprašal: »Teta Beta, zakaj pa ste prižgali žegnano svečo? Saj ni hude ure.« Pomenljivo me je pogledala in odgovorila: »Veš, huda ura ni samo v naravi, pogosto doživimo hudo, težko uro tudi v svoji duši. Tudi takrat je potrebno prižgati žegnano svečo in moliti, da se umirijo notranji viharji.«
V tisti noči sem se spomnil njenih besed. Spomnil sem se, kako se je teta Beta v noči svojih čutenj v klicanju Boga budila v Sveto. V skrajni stiski notranje in zunanje samote sem začel moliti preproste molitve ... Klical sem ga in klical ... in nekje v srčiki moje biti se je začelo buditi ... Najprej kot rahla sled Svetlobe, ki je postajala vedno močnejša in bolj pomirjajoča.
Boga ne bodo nikoli prepoznali še tako dobri teoretiki – Bog ne bo nikoli dobra teorija. On je odrešujoče izkustvo. Odnosa do Boga se ne da naučiti, doživlja se ga skozi življenje. Ko se mu kot otrok brez zadržkov predaš, najdeš, kar išče naše najbolj osebno – naš jaz; najdeš lastno bit v božji Biti in v njej mir in spokojnost življenja.
Seneki pripisujejo rek: Per aspera ad astra – Prek trnja do zvezd. Ja, preko trnja je prodrl kraljevič k Trnuljčici. Zanj je bila zvezda; preko trnja – tudi na račun ran in bolečin prodira božja ljubezen v Jezusu k meni, da me reši in odreši, ker sem mu v Ljubezni dragocen. Res je, kar so razglašali že preroki in je apostol Janez povzel v spoznanje: »Bog je ljubezen!« Zato se sklanja v noči naše osame in turobnih čutenj, da v njih sveti, kot notranja luč in bližina – da nas obuja v Ž/življenje.
Vstopil je v našo ponižanost, bolečino, smrt in obup, da po lastnem izkustvu najhujšega trpljenja, smrti in potem vstajenja prebije mejo časa in prostora in nas odpira v razsežnosti, ki so presežnosti tesnobnih čutenj. Ni ga med nami, za katerega ne bi dal Bog vse, da bi nas osvobodil. Le prepustiti se moramo – naša duša (kot Trnuljčica) Poljubu. Bodimo mirni v njegovi Ljubezni. Ta obuja sama po sebi. Dovolimo, da nas (o)sonči, prepustimo se dotikom njegovih svet(leč)ih moči.

GRŽAN, Karel, Iz zgodb za življenje, Ognjišče (3) 2015, str. 42