V Jezusu (od)rešujoča sočutna Bližina

Pretresljivo globoko se je vtisnila vame zgodba dvanajstletne deklice Glyzelle Palomar – do nedavna ene izmed 1,2 milijona brezdomih otrok na Filipinih. Ob obisku te države, se je papež Frančišek srečal tudi z otroki iz ulice. »Veliko otrok starši zapustijo,« je spregovorila papežu deklica. »Postanejo žrtve. Prisiljeni so v slabe stvari, kot sta odvisnost od mamil in prostitucija. Zakaj Bog to dovoli?« Umolknila je. Začela je jokati. Med solzami je dodala: »Česa so krivi ti otroci? Zakaj nam pomagajo le redki ljudje?« Papež je deklico objel in nam spregovoril: »V današnjem svetu primanjkuje sposobnosti joka« – sočutja s trpečimi. »Naučimo se jokati,« je povabil papež. Povrnimo se k sočutju do bližnjih – ne le do tistih oddaljenih, tudi do najbližjih. Ko se srečamo z bolečino, pravi papež, potem naj bo naš odgovor ali tišina ali pa besede, ki se porodijo iz solza: »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati.«

iz zgodb 04 2015Duhovnik Abbé Pierre, ki je ustanovil gibanje Emavs za pomoč ravnim, brezdomcem, beguncem ..., je zapisal v svoji zadnji knjižici, naslovljeni Moj Bog ... zakaj?: »Ne morem se sprijazniti, in se tudi nikoli ne bom, z velikansko težo trpljenja. Pred kratkim sem izvedel, da naj bi na Zemlji do zdaj živelo približno osemdeset milijard človeških bitij. Koliko jih je imelo nesrečno življenje, koliko jih je trpelo in se mučilo ... in zakaj? Da, moj Bog, zakaj?«
Odgovor na to temeljno vprašanje, naslovljeno na najvišjo instanco, ni v teoriji, kajti ta ne more seči tako globoko kot bolečina. Globino trpljenja lahko doseže le Bližina sočutne Ljubezni. Zato sestopa Bog iz ‘rajskega’ v ‘peklenska’ stanja trpečih, kot sočutno Bližnji v svojem-našem trpljenju – v L/ljubezni tolaži in daje moči. Le srce mu je treba odpreti in dopustiti, da postane domačin našega življenja.
Zdi se, da trpeči človek potrebuje ob svoji strani sočutnega – trpečega Boga. Bolečina ima v sebi klic po L/ljubeči B/bližini, ki nas odpre v novo – bolj (od)rešeno počutje. Mati Terezija ugotavlja: »Bog pusti, da se odločimo svobodno, kljub temu pa nas ne pusti samih. On trpi z nami.« – Bog svari Adama-človeka pred izbiro spoznanja dobrega in hudega, a ko smo se za to izkustvo odločili (in zato vstopili v območje, kjer ob lepem doživljamo tudi hudo), nas ne zapusti. Bog se sklanja v trpeča stanja sveta. Oliver Clément pravi: »Bog je tvegal, Bog je vstopil v resnično in torej tragično ljubezensko zgodbo.« »Božja vrhovnost se nikoli in nikjer ne uteleša, uteleša se samo požrtvovalna Božja ljubezen«, pa je zapisal Nikolaj Berdjajev. »Bog ni absolutni monarh, Bog je Bog, ki trpi s svetom in s človekom, je križana Ljubezen, osvoboditelj. Osvoboditelj se ni pojavil kot oblast, temveč kot križani.« In protestantski teolog Bonhoeffer pravi: »Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabostjo. Tu je odločilna razlika glede na vsako drugo religijo.« Jezus prinaša “vedro (veselo) sporočilo, da Bog ni /.../ vsemogočen Vladar, ampak Ljubeči drugega. Z Bogočlovekom je padla samozadostnost sadomazohističnih poganskih malikov. Skozi Jezusa, ki je moral postati – biti – človek, se je Bog izročil niču, nemoči, ponesrečenosti, izgubljenosti, zavrženosti ...” – Tako je zapisal v svojem delu Premagovanje blata Taras Kermauner. Ni ne ‘zgoraj’, ne ‘spodaj’, pač pa ‘znotraj’ – v notrini bolečine. Bog ni, kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! Karkoli že menimo o njem, On se vedno znova uteleša kot Sveto-svetlo(ba), kot otipljivo Bližnji k srčiki slehernika.
Ko Bog zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno bližnji s trpečimi, pa nas s tem tudi obvezuje k medsebojnemu sočutju – k dejavni ljubezni. Ljudsko pripovedništvo ohranja mnoge legende, ki pripovedujejo, kako Jezus in sv. Peter zapuščata raj (Odrešenik in Cerkev sta zapustila ‘nebeško’ življenje) in v podobah revežev trkata na vrata domov, kjer živijo ljudje varno in udobno, da bi jih pozvala k pomoči najbolj ubogim. – Ne iščimo podobe Boga v nebesih, njegovo otipljivo prisotnost bomo našli v revežih našega časa. Zato pravi Mati Terezija: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.« Na nas je, ali se bomo upali – zmogli s stisko bližnjih soočiti, ali pa bomo od bližnjih odvrnili pogled. Če ga bomo odvrnili, se bomo osamili tudi v lastnih bolečinah. Pomagati drugim, je najučinkovitejša pomoč sebi. Za vase zagledane sebičneže pač ni rešitve. Abbé Pierre ugotavlja: »Če se ob srečanju z lastnim trpljenjem ali trpljenjem drugih združimo z drugimi, se prikaže svetloba. Kolikokrat sem že imel tako pretresljivo izkušnjo ob hudem bolniku, obupanem človeku. Že samo dejstvo, da se resnično združite s trpečim, prinaša svetlobo, ki očisti trpljenje.« Zato je v preizkušnjah tragična kakršnakoli osamitev: ali da se v stiski osamimo sami, ali pa da pustimo v osamelosti trpeče. »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati,« nas nagovarja papež Frančišek.
Karel GRŽAN

Iz zgodb za življenje, Ognjišče (4) 2015, str. 54

Zajemi vsak dan

Ljubezen in zvestoba sta ključa hiše, kjer najdeš varno zavetje. Tu je srce, ki bije zate, tu si sprejet z odprtimi rokami.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 10. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh