Oppenheimer

Režija: Christopher Nolan
Igrajo: Cillian Murphy, Robert Downey Jr., Emily Blunt, Matt Damon
Žanr: biografska drama
Produkcija: ZDA, Velika Britanija (2023)
Splošna ocena: 3
Na kratko: življenjska zgodba »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja
Primernost za družine: posamezni prizori golote

Sredi julija je v kinodvorane prišel eden najbolj pričakovanih filmov leta. Režiser Christopher Nolan se je tokrat lotil življenjske zgodbe »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja, pri čemer se je osredotočil na tri ključne dogodke, ki se z nelinearno pripovedjo prepletajo skozi ves film.
Kariero obetavnega znanstvenika Oppenheimerja, ki kot prvi v ZDA začne predavati kvantno fiziko, usodno zaznamujejo bliskoviti premiki na tem področju, zlasti od prve uspešne cepitve atomov. Samo vprašanje časa je namreč, kdaj bo mogoče izkoristiti uničujočo moč atomske energije. Da bi prehiteli nacistično Nemčijo, kjer so ugledni znanstveniki, med drugimi pionir kvantne mehanike Werner Heisenberg, že leta 1939 začeli delati na izdelavi atomske bombe, se zgane tudi ameriška vojna industrija. General Leslie Groves (Matt Damon) rekrutira Oppenheimerja za vodjo projekta Manhattan. Sredi puščave Nove Mehike zraste malo mesto, kjer znanstveniki razvijajo projekt vse do prve detonacije atomske bombe, t. i. Trinity.
Leta 1954 Oppenheimerja zaslišuje ameriška Komisija za atomsko energijo, ki mu na koncu zaradi sumljivih komunističnih povezav odvzame dostop do zaupnih podatkov in s tem tudi vso javno kredibilnost.
Nekdanji predsednik Komisije za atomsko energijo Lewis Strauss leta 1959 prestaja na videz formalno zaslišanje pred senatom za izvolitev na položaj ministra za trgovino, počasi pa se razkrije, da je za dogodki izpred petih let stal sam Strauss, ki je Oppenheimerju zameril njegovo pokroviteljstvo in nenaklonjenost razvoju vodikove bombe.
Tri ure dolg film epskih razsežnosti se ob tem dotakne mnogih podrobnosti iz Oppenheimerjevega življenja in prepričanj, od (mnogih tudi zunajzakonskih) ljubezni do simpatiziranja s sindikalnim in komunističnim gibanjem, ki ga je v obdobju t. i. lova na čarovnice v 50. letih stalo položaja.
Zagotovo ni lahko izdelati filmskega spektakla iz razprav teoretskih fizikov v svojih predavalnicah in laboratorijih, a je Nolanu tudi to pot uspelo prikovati gledalce na svoje sedeže. Kljub nadvse številčni paleti likov ritem zgodbe ne popušča. Film je tudi vizualna poslastica, igralska zasedba, v kateri izstopata predstavi Cilliana Murphyja kot Oppenheimerja in Roberta Downeyja Jr. kot Lewisa Straussa, pa izjemna.
Nolan se je po Dunkirku vrnil k zgodovini druge svetovne vojne, a kljub dosledni biografiji »očeta atomske bombe« in okoliščinam izdelave le-te se nas noben lik zares ne dotakne – ne samosvoj Oppenheimer niti njegova odsotna žena Kitty (Emily Blunt), še manj povzpetniški politiki kova Lewisa Straussa.
Ob klišejskem slikanju nerazumljenega genija, ki je lahko slab mož in sodelavec ter čudak, se Oppenheimer sicer spopada z (zapoznelim) občutkom krivde zaradi uporabe jedrskega orožja, vendar film v resnici tu ne seže preveč globoko. Občutek dobimo, da gre bolj za kavarniško debato kot za življenja stotisočev ljudi, žrtev atomskih bomb.
Nolan se za razliko od večine svojih filmov ni odločil uprizoriti zagonetke, ki okupira gledalčeve možgane skozi ves film, s tem pa se je očitno zavestno odpovedal svojemu največjemu talentu. Oppenheimer je sicer še vedno vrhunska biografija enega najbolj prelomnih dogodkov v novejši zgodovini (pri čemer poudarjanje taiste zgodovinskosti iz ust samih filmskih likov izpade nepotrebno melodramatično) in zato vsekakor vredna ogleda in razprave. Kljub vsemu pa triurni filmski spektakel gledalca pusti nekoliko hladnega.
Najboljša iztočnica (in ne preveč prikrita poanta) celega filma je možnost, ki so jo nakazovali izračuni, da bi se verižna reakcija, ki bi se sprožila pri detonaciji atomske bombe, lahko nadaljevala brez nadzora vse do uničenja celega planeta. Ironija je, da je bomba, ki bi morala po prepričanju njenih snovalcev zaradi svoje strašne uničevalne moči končati to in preprečiti vse nadaljnje vojne, dosegla ravno nasproten učinek in stopnjevala oboroževalno tekmo med Američani in Sovjetsko zvezo vse do razvoja vodikove bombe. Kot v pogovoru z Albertom Einsteinom (Tom Conti) razočaran ugotavlja Oppenheimer, je do nenadzorovane verižne reakcije, ki so se je tako bali, na koncu vendarle prišlo, svet pa se je zato docela spremenil.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 9 (2023) 70-71.