Lojz Kraigher

* 22. april 1877, Postojna, † 25. februar 1959, Ljubljana

»Lojz Kraigher je pisal predvsem v velikih formah, v romanu in drami. Kot zdravnika in pristaša filozofskega materializma ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, ki jo je pojmoval najprej fiziološko, četudi se je trudil, da bi v leposlovnih delih presojal opažanja v etičnem smislu. Zaradi tega pa svojim spisom ni mogel dajati enotne ubranosti, zlasti ker je preveč očitno ljubil prikazovanje zablod, pregreh in napak, tako da njegove etične, narodne in socialne misli izzvenevajo brez globokega odmeva v duši vznemirjenega bralca.« Tako je literarno ustvarjanje pisatelja Lojza Kraigherja na kratko označil Anton Slodnjak v svoji knjigi Slovensko slovstvo (1968). Pripadal je drugi generaciji slovenskih naturalistov. Literarno se je razvijal v ožjem krogu slovenske moderne ter bil eden najboljših prijateljev Ivana Cankarja. Ni bil zadovoljen z uvrstitvijo med naturaliste in se je čutil bolj kot Cankarjev realistični učenec. Predstavljamo ga ob 140-letnici njegovega rojstva.

OČE MEDICINSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI
Rodil se je 22. aprila 1877 v Postojni, njegov rod pa izvira iz Furlanije. Pisateljev ded Giorgio je sredi 19. stol. prišel v Postojno kot krošnjar in kmalu postal premožen trgovec in posestnik. Imel je deset otrok; prvorojenec Alois, prav tako trgovec in posestnik, se je poročil z Josipino Lavrenčič; Lojz je bil prvi od njunih trinajstih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, prva dva gimnazijska razreda v Novem mestu, kjer je spoznal Otona Župančiča, preostale razrede pa v Ljubljani. Na predlog sošolca Dragotina Ketteja je bil sprejet v literarni krožek Zadruga in tam srečal Ivana Cankarja, s katerim je navezal prijateljstvo. Po maturi leta 1897 je na Dunaju študiral medicino. Družil se je s slovenskimi študenti in tudi veliko pisal. Še kot študent se je poročil z Viktorijo Juvančič, s katero je imel šest otrok. Po končanem študiju (1903) in obvezni praksi v Ljubljani je deloval kot zdravnik v Bovcu. Leta 1907 se je z družino preselil k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer je prevzel mesto okrajnega zdravnika. Leta 1914 je dobil službo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški zdravnik, po vojni pa je postal vodja ljubljanske bolnišnice. Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 si je zelo prizadeval, da dobi tudi medicinsko fakulteto, zato velja za očeta ljubljanske medicinske fakultete. Po ‘dvajsetletnih disharmonijah’ se je ločil od prve žene in se povezal z drugo. Leta 1922 je odšel v München, kjer je opravil zobozdravniško specializacijo ter do leta 1929 opravljal zobozdravniški poklic na Goriškem, nato pa v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno se je vključil v OF, leta 1944 je bil interniran v Dachau. Po vojni je bil vodja medicinske knjižnice in urednik Zdravstvenega vestnika. Leta 1958 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 25. februarja 1959 v Ljubljani.

ZANIMALI SO GA PREDVSEM LJUBEZENSKI MOTIVI
Lojz Kraigher je slovstveno začel delovati proti koncu gimnazije, živahneje pa v dunajskih letih. Objavljal je v raznih listih, sprva pod psevdonimi, od leta 1911 s pravim imenom. Zanimali so ga predvsem ljubezenski motivi, ki se jih je loteval dokaj drzno. V njegovem zgodnjem pisanju je bilo precej grobega naturalizma in prevratniških idej, zato so mu uredniki črtali kak premočen izraz ali kar dele besedila. »Najrajši je obravnaval negativne pojave izvenzakonskega in zakonskega življenja, a čeprav je večinoma pravilno ugotavljal njihove vzroke in posledice, ni vedel zoper nje svetovati nič drugega kakor splošne fraze o vzdržnosti in zvestobi« (Anton Slodnjak). Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), ki je nastajal od leta 1910 do 1913. Od prvotno zamišljene ljubezenske novele se je besedilo razraslo v zajeten politični roman, ki je izšel v dveh delih tik pred začetkom prve svetovne vojne. Škrobar predstavlja številne takratne slovenske uradnike, ki so zaradi kruha in kariere zatajili svojo narodno zavest. Naturalistično opisovanje ljubezni in spolnosti imamo v romanu Mlada ljubezen (1923), ki se dogaja v meščanski Ljubljani okoli leta 1900.
Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram. Najbolj je pomembna Školjka (1908), drama v treh dejanjih, ki je premiero doživela v Zagrebu leta 1918, v Ljubljani šele 1921. »Tema je ibsenovska: narava in družba ženo podrejata moškemu, ki je surov in gospodovalen; pravo ljubezen bo doživela, ko se bo emancipirala, ko bo razbila meščanski zakon in se svobodno odločala o življenjskem tovarišu« (Joža Mahnič).

SPOMENIK PRIJATELJU IVANU CANKARJU
Lojz Kraigher je prvič srečal Ivana Cankarja kot gimnazijec v literarnem krožku Zadruga in brž sta postala prijatelja ter ostala vse življenje. Od jeseni 1910 do pomladi 1911 je bil Cankar njegov gost pri Sveti Trojici. Po prijateljevi smrti 11. decembra 1918 je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo. Najprej je to storil z Umetnikovo trilogijo (1921). To so tri enodejanke. Prvi del, Umetnik v tujini, opisuje Cankarjevo dunajsko ljubezen, drugi del, Umetnik v domovini, njegovo ljubezensko razmerje na Rožniku, obiske dijakov in slutnje smrti, tretji del, Umetnik v nebesih, poveličuje Cankarjevo umetnost: umetnik je kljub ogorčenim ugovorom slovenskih kulturnih voditeljev sprejet med nebeščane in prva ga pozdravi njegova mati. V tretjem delu je posnemal slog Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski in vanj vpletel podobe iz pisateljevega resničnega življenja pa tudi iz njegovih umetniških del. Lojz Kraigher si je za eno svojih življenjskih nalog določil prodreti v bistvo Cankarja, človeka in umetnika. Pri tem prizadevanju pa sta preveč prihajala do izraza njegov zdravniški poklic in osebni temperament. Sad desetletnega dela je bila monografija Ivan Cankar, študije o njegovem delu in življenju, spomini nanj, ki je izšla v dveh zajetnih knjigah, obsegajočih skupno 1500 strani, leta 1954 in 1958. V delu, ki razodeva močno ljubezen do prijatelja, spremlja Cankarjevo življenje in ustvarjalnost od mladih začetkov vse do smrti. Stalno mu je pred očmi razlika med Cankarjevo človeško nebogljenostjo umetniško veličino, med njegovim osebnim pesimizmom in družbeno borbenostjo. Po sodbi literarnih zgodovinarjev Kraigher ni vedno pravičen, ker gleda na prijatelja z očmi zdravnika.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2017) 4, str. 52.