Jakob Aljaž

* 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem.

Aljaz Jakob1»Jakob Aljaž od leta 1889 župnikuje na Dovjem pod Triglavom in vsa dolga leta do današnjega dne je z neverjetno telesno in duševno čilostjo, s čudovito preudarnostjo in spretnostjo na poljih in pri nalogah, za katere je sicer treba strokovnjaških študij in izkušenj, kot samouk in bister opazovalec vedno pogodivši pravo, deloval neumorno in z velikimi žrtvami za odkritje in pristop najlepšega, najvišjega slovanskega pogorja, očaka Triglava in njegove okolice, stal je od početka na idealnem narodnem stališču in se je zato z vso vnemo oklenil našega Planinskega društva, ki je zmagovito tekmovalo z nasprotniki in moglo razviti delovanje, katerega uspehi se morejo meriti z onimi v najkulturnejših državah. Brez župnika Aljaža bi ti uspehi sploh ne bili doseženi, vsekakor pa ne v sedanjem obsegu!« Tako je uredništvo Planinskega vestnika januarja 1922 slavilo ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža, ko so začeli objavljati njegove zanimive Planinske spomine, ki so izhajali na prvih straneh do junija 1923. Ta ‘očak’ slovenskega planinstva si je sam postavil spomenik na vrhu Triglava, najvišje slovanske gore – Aljažev stolp.

DOMOTOŽJE GA JE PRIVEDLO Z DUNAJA DOMOV
V Planinskem vestniku (avgust–november 1923) v Opisu mojega življenja je spregovoril o sebi. Rodil se je 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro kot četrti od osmih otrok kmečke družine. Oče je bil nevešč branja, mati pa je znala dobro brati in je imela skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh stoletij. Na prigovarjanje materinega sorodnika kanonika Jurija Zavašnika, ki je spoznal nadarjenost malega Jaka, so ga vpisali v ljubljanske šole. Po maturi leta 1866 je šel študirat na Dunaj za profesorja klasičnih jezikov. Pridružil se je literarnemu krogu, ki se je zbiral okrog Stritarja. Kmalu se mu je začelo tožiti po domovini, posebno po gorah, ki jih je v mladih letih občudoval s Šmarne gore. Na Dunaju je vzdržal samo eno leto. Vrnil se je domov in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871. Po novi maši je služboval kot kaplan v Tržiču, od tam pa je šel za župnika na Dobravo pri Kropi in od tam se je leta 1887 prvikrat povzpel na Triglav, ki je postal njegova velika ‘ljubezen’, zlasti po letu 1889, ko je prišel v njegovo bližino kot župnik na Dovjem. Ljudem, ki so bili zaupani njegovi duhovniški skrbi, je bil kakor oče. Svojim Dovžanom je bil tudi svetovalec v raznih zadevah, rad jih je materialno podprl. Na Dovjem je ostal vse do smrti, 4 maja 1927. Do leta 1904, ko je prestal težko operacijo, je neštetokrat plezal po strmih stenah ob vsakem vremenu, pa je ostal cel in zdrav. Kratka pot po ravnem, iz cerkve v župnišče, pa je bila zanj usodna: padel je in si zlomil nogo, za posledicami te nesreče je umrl. Na njegovem nagrobniku na južni steni dovške cerkve je napis, ki ga je sestavil pesnik Silvin Sardenko: “Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi – / gledajo – kdaj prideš spet – / ki si bil jim varuh svet: / Naš triglavski kralj Matjaž / župnik z Dovjega – Aljaž!”

Aljaz Jakob2

NAJVIŠJI POSESTNIK – ‘LASTNIK’ VRHA TRIGLAVA
Takrat, ko je Jakob Aljaž prišel za župnika na Dovje, so se po naših gorah šopirili Nemci. Leta 1893 je zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki je temu hotelo narediti konec. Dovški župnik je takoj šel na delo. Leta 1895 je na vrhu Triglava (2864 m) postavil stolp, potem ko je skalni vrh kupil od dovške občine za 1 goldinar in tako postal ‘najvišji posestnik’ na Slovenskem. Njegov načrt za stolp je izboljšal mojster Anton Belec iz Šentvida. Stolp ima obliko pokončnega valja s premerom 125 cm, okrog tri metre višine, s streho v obliki stožca. Zgrajen je iz kosov železa, težkih od 15–20 kg, ki so jih krepki nosači znosili na Triglav, mojster Belec s pomočniki ga je 7. avgusta 1895 postavil. Aljažev stolp je bil kmalu široko znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je zaslovel po Janku Mlakarju, ki je popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga komaj stlačil v stolp. To je bil samo začetek. Na veliko jezo Nemcev je leta 1896 začela rasti Triglavska koča na Kredarici. Les zanjo so spravljali gor pozimi po posebni Aljaževi tehniki, drug gradbeni material pa so na svojih hrbtih znosili močni fantje iz Kota na Kredarico. Koča je bila slovesno odprta 10. avgusta 1896. S to kočo se je začelo množično zanimanje za Triglav. Turisti so prihajali zlasti ob nedeljah, zato se je kmalu pokazala potreba po kapelici in še isto leto je Aljaž nedaleč od koče dal postaviti kapelico v čast Lurški Materi Božji. Po njegovi zamisli, z njegovim delom in denarjem so planinci dobili še Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, Aljaževo malo kočo v Vratih in Aljažev dom v Vratih. Lastnoročno je napravil in popravil več planinskih poti v Triglavskem kraljestvu.

SLOVENSKA PLANINSKA HIMNA ‘OJ, TRIGLAV MOJ DOM’
Jakob Aljaž ni bil samo navdušen planinec, ampak tudi glasbenik in skladatelj. Že kot osmošolec je vodil zbor gimnazijcev in pel v kvartetu. Bil je glasbeni samouk, v svet glasbene umetnosti ga je temeljiteje uvedel Anton Foerster, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Podpiral je njegovo cecilijanstvo, prizadevanje, da iz cerkvene glasbe odstrani vse posvetne vplive. Na Dovjem je Aljaž ob spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Napisal je kar lepo število zborovskih skladb, ki so po oceni skladatelja Stanka Premrla, “preproste in lahke, a krepke in so se mnogo pele”. Najraje je imel besedila Simona Gregorčiča. »Dopisovala sva si z Gregorčičem. Zelo ga je veselilo, ker sem uglasbil več njegovih pesmi v lahkem slogu.« Med drugim je uglasbil njegovo pesem Nazaj v planinski raj, ki so jo zapeli ob pesnikovem pogrebu v Gorici 26. novembra 1906, preden so umrlega prepeljali k zadnjemu počitku k Svetemu Lovrencu na Libušnje. Na tej zadnji poti je prijatelja spremljal tudi Aljaž. Gotovo pa je najbolj znana Aljaževa pesem Oj, Triglav moj dom, za katero je besedilo napisal znani slovenski filozof Aleš Ušeničnik pod psevdonimom Slavin. Prvič je bila objavljena že leta 1896 v Planinskem vestniku. Za moški zbor je bila prirejena kot slavnostna pesem ob odprtju Triglavske koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Postala je ‘himna’ slovenskega planinstva. Po sodbi glasbenih strokovnjakov je Aljaževo najpomembnejše delo za slovensko glasbo Slovenska pesmarica v dveh delih (1896 in 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev in je z njo spodbudil nastajanje pevskih zborov na podeželju in širjenje slovenske umetne pesmi med ljudstvom.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh