Marjan Kozina

* 4. junij 1907, Novo mesto, † 19. junij 1966, Novo mesto.

»Najplemenitejše glasbilo je človeški glas, saj izžareva neko posebno toplino in izraznost osebnosti, ki je ne more doseči nobeno umetno izdelano glasbilo. Edino človek govori in lahko tedaj združi z muziciranjem prepričevalno moč besede ter tako zajame še eno mogočno izrazno sredstvo. Zato je področje vokalne glasbe v vseh dobah ogromno. Od preproste narodne pesmice do velikih kantat in oper sega polje vokala; nepoznani ljudski umetniki in največji mojstri so v neštetih odtenkih s pomočjo glasbe in besede izrazili vse, kar je občutilo človeško srce.« Tako je v svoji knjigi ABC glasbe (Lipa, Koper 1957) zapisal skladatelj Marjan Kozina, ki je bil na glasbenem področju vsestranski ustvarjalec: od opernega in simfoničnega do vokalno-instrumentalnega in filmskega. Pomemben je zlasti zaradi svojega tehtnega prispevka slovenski glasbeni kulturi. Njegovo bogato zapuščino sta sin Jurij in hči Metka leta 1986 podarila Zgodovinskemu arhivu v Novem mestu, kjer se je rodil pred sto desetimi leti.

NOTE JE POZNAL PREJ KOT ČRKE
Zibelka mu je tekla v Novem mestu v ugledni meščanski družini. Očetu Juriju, sodnemu pristavu, in materi Mariji, rojeni Rozina, se je rodil 4. junija 1907. Leta 1910 se je družina preselila v Vipavo, kjer je oče postal predstojnik okrajnega sodišča. Marjan je tam obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Ko je bil oče Jurij leta 1915 vpoklican k vojakom, je družino poslal nazaj v Novo mesto, kjer je Marjan nadaljeval šolanje vse do mature na novomeški gimnaziji. Odraščal je v družini, ki je ljubila glasbo. Starša sta bila glasbeno izobražena in sta rada muzicirala. Marjan je poznal note, še preden je začel hoditi v šolo. Kot gimnazijec je hodil k uram petja, učil se je klavir in violino in kasneje tudi orgle pri skladatelju Ignaciju Hladniku, organistu v kapiteljski cerkvi. Poleg glasbe je bila njegova strast matematika  in po maturi je najprej vpisal matematiko in fiziko na ljubljanski univerzi. Jeseni 1928 je začel študirati glasbo na dunajski akademiji pri profesorju Josephu Marxu. Študij je nadaljeval v Pragi: pri Josefu Suku kompozicijo, pri Nikolaju Malku dirigiranje. Oboje je končal z odliko (leta 1931 in 1932). Ko se je vrnil domov, je bil dve leti korepetitor v ljubljanski Operi, nato pa se je preselil v Maribor. Prevzel je mesto dirigenta zbora in orkestra pa tudi ravnatelja Glasbene Matice. Leta 1935 se je poročil s kolegico, pianistko Nedo Andrijaničevo in v zakonu sta se jima rodila sin Jurij (1937) in hči Metka (1939). Jeseni so se preselili v Beograd, kjer je dobil mesto profesorja na glasbeni akademiji, veliko je tudi komponiral; po drami Iva Vojnovića je pisal opero Ekvinokcij in jo do leta 1943 dokončal. Vrnili so se v Ljubljano, septembra 1943 se je po razpadu Italije priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Organiziral je zborovske tečaje, ustanavljal godbe, veliko je tudi komponiral.

NAJVEČKRAT IZVEDENA SLOVENSKA SIMFONIČNA SKLADBA
»Svet ob Krki, Dolenjska, na obeh straneh Gorjancev, pa še posebej Novo mesto s svojim čarom, s posebno romantično okolico in mehkobo pokrajine, vse to je odločilno vplivalo na bodočega skladatelja in ga oblikovalo kot človeka,« je o Marjanu Kozini zapisal Primož Kuret. Po vojni je bil nekaj časa profesor na glasbeni akademiji v Beogradu, toda želel se je vrniti domov in z veseljem je sprejel povabilo, da pride v Ljubljano za prvega upravnika novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Vodil jo je tri leta, dokler ni bil leta 1951 imenovan za profesorja kompozicije na ljubljanski glasbeni akademiji, leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To je bilo najbolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Najgloblje in najveličastneje se je izpovedal v simfonični pesnitvi s stavki Ilova gora, Padlim, Bela Krajina, Proti morju. Nastajala je med letoma 1946 in 1949. Vse štiri skladbe – stavki v simfoniji – so med seboj vsebinsko povezani in predstavljajo pretresljiv spomenik boja slovenskega ljudstva za svobodo (P. Kuret). Bela Krajina, ki jo je skladatelj označil kot simfonični scherzo, je s svojim optimizmom predstavljala voljo do življenja vsega naroda. Glasbeniki so jo izvajali v vseh mogočih glasbenih zasedbah. Po tej pesnitvi, ki je koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba, so nastala še nekatera druga dela. Njegovo zadnje večje simfonično in nedokončano delo je simfonična pesnitev Davnina (1960), zamišljena kot prvi del cikla O Novem mestu, njegovem rojstnem kraju, ob praznovanju šeststoletnice. Bil je tudi mojster samospeva. Uglasbil je nekaj pesmi Srečka Kosovela, Lili Novy in nekaterih drugih slovenskih pesnikov.

SKLADATELJ FILMSKE GLASBE – KEKČEVA PESEM
Marjan Kozina je bil eden prvih slovenskih skladateljev, ki so pisali filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi slovenski povojni igrani film Na svoji zemlji, ki ga je po scenariju pisatelja Cirila Kosmača režiral France Štiglic. Ocene so bile zelo pohvalne. Po uspehu tega filma, je glasbeno opremil film Dolina miru (1956), za kar je na filmskem festivalu v Pulju prejel zlato Areno. Še prej, leta 1951, je napisal glasbo za prvi slovenski mladinski film Kekec, ki ga je po povesti Josipa Vandota režiral Jože Gale. Kozinova glasba v tem filmu ni doživela takega priznanja kot tista v filmu Na svoji zemlji, čeprav so Kekčevo in Mojčino pesem slovenski otroci vzeli za svojo po vsej naši domovini. Kritiki so tudi tej pesmi, ki ji radi prisluhnemo še danes, očitali, da “tako kot Kekec in Mojca ne pojo kmečki fantiči in dekliči pod Špikom in Jalovcem”. Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da je v njej pokazal veliko posluha in razumevanja za otroško dušo, kar potrjujejo tudi druge pesmi za otroke. O glasbi za film Dolina miru je dejal, da se mu je posrečila, ker je z njo zajel svojo dolino, kakor jo je gledal iz svoje zidanice na Trški gori.
Leta 1960 je bil upokojen. Leta pokoja je preživljal v Piranu ali na svoji Trški gori. Nenehno je snoval, toda ustvarjalna moč je zaradi bolezni pojemala, ugasnila je v novomeški bolnišnici 19. junija 1966. »Nemirni romar je odšel pogledat dežele onstran tuzemskega bivanja,« je o njem zapisal njegov dolenjski rojak pesnik Tone Pavček. »Bil je svetla pojoča nota slovenske glasbe, bistrež v pomenku in pisanju, človek z veliko dušo in otroškim srcem, Slovenec, ki ni bil narejen po čisto slovenski meri.«

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.