Alojzij Matija Zorn

* 13. januar 1837, Prvačina, † 8. julij 1897, Dunaj

»Kolika je luč, ki nam sveti v katoliški Cerkvi! Kako neprecenljiv je zaklad večnih resnic, ki ga ona hrani v svojem naročju! In vendar jih toliko ostane v temi, in sicer radovoljno! ... V mladosti se sicer vsakdo, bodisi v družini, v šoli, seznani s krščanskimi resnicami, z dolžnostmi, ki jih človek ima do Boga in bližnjega, toda toliko bolj se pozneje zanemarja Božja beseda in posebno krščanski nauk ... Zatorej se pa večkrat zgodi, posebno v nekaterih stanovih in po mestih, da osebe, kakor so npr. tiste, ki želijo skleniti sveti zakon, pokažejo pri izpraševanju največjo nevednost v glavnih resnicah svete vere. Pomislimo, da taki ljudje bodo enkrat starši in torej odgojitelji svojih otrok. Pa kako bodo svoje otroke krščansko odgojevali, ko sami od vere malo ali nič ne znajo! Tako prejde nevednost in nemarnost od staršev na otroke in obrodi čedalje bolj žalosten sad.« Tako je v enem svojih pastirskih pisem poučeval svoje vernike Alojzij Matija Zorn, goriški nadškof metropolit v letih 1883–1897. Pred začetkom posta je pošiljal dvojna pisma, za duhovnike v latinščini, za vernike pa v slovenščini in italijanščini, v katerih jih je spodbujal k poglobitvi vere in življenju po njej.

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA 23. ROJSTNI DAN
Rodil se je 13. januarja 1834 v Prvačini kot prvi od sedmih otrok učitelja in cerkovnika Antona Zorna in Marijane roj. Gregorič. Lojzek je bil bister, pobožen in ubogljiv otrok. Skrbna mati je zgodaj umrla. Največ zaslug za njegovo šolanje je imel župnik Matija Madon, ki je bil v Prvačini devetnajst let. Po ljudski šoli v domačem kraju je šel v Gorico, kjer je obiskoval gimnazijo in jo zaključil z odličnim uspehom leta 1852. Želja očeta Antona in nekaterih profesorjev je bila, da bi študij nadaljeval na Dunaju, on pa se je odločil za semenišče. Tudi bogoslovni študij je končal z odliko. Nadškof Andrej Gollmayr ga je 13. januarja 1857, na 23. rojstni dan, posvetil v mašnika. Nadarjenega mladega duhovnika je poslal na višji bogoslovni zavod Avguštinej na Dunaju, ker je potreboval profesorje za centralno semenišče v Gorici. Dunajski študij je zaključil po treh letih z doktorsko disertacijo o darovih v antični Cerkvi. Ob podelitvi diplome leta 1861 ga je cesar Franc Jožef kot najboljšega absolventa imenoval za dvornega kaplana. Nadškof ga je brž poklical v Gorico. Opravljal je službo nadškofijskega tajnika, profesorja več teoloških predmetov. Leta 1874 je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, kjer so bili bogoslovci iz goriške, tržaško-koprske, poreško-puljske in krške škofije. Za to službo ga je ‘priporočalo’ tudi znanje jezikov vseh gojencev. Službi profesorja in ravnatelja sta mu zelo ustrezali, toda 22. avgusta 1882 ga je cesar imenoval za poreško-puljskega škofa, papež Leon XIII. je imenovanje potrdil 25. septembra. Za imenovanje je Zorn zvedel od cesarja samega, ki se je 13. septembra mudil v Gorici in je pri večerji nazdravil novo imenovanemu škofu! Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1883 v goriški stolnici, v Poreču je nastopil 4. marca, v Pulju pa 13. maja 1883.

PRVI GORIŠKI SLOVENEC NADŠKOF V GORICI
Poreško-puljski škof je bil samo tri mesece, kajti po smrti nadškofa Gollmayra ga je cesar 22. junija 1883 imenoval za goriškega nadškofa, papež je imenovanje potrdil 9. avgusta, 6. oktobra pa je bil v goriški stolnici umeščen. V habsburški monarhiji so imeli vladarji od 15. stol. dalje pravico imenovati škofe za vse škofije, razen Salzburga in Olomouca, papež je nato imenovanja potrdil. »V svojem nastopnem pastirskem pismu duhovnikom in vernikom goriške nadškofije z dne 14. oktobra 1883 je posebej poudaril, da se zaveda razlik v značaju, navadah in jeziku zaupanih mu vernikov, vendar z zaupanjem nastopa odgovorno službo v zavesti, da nas druži ena vera, ki more premostiti vsa nasprotja« (Franc Kralj). Stanje v nadškofiji je dobro poznal, saj je tam 26 let opravljal razne odgovorne službe. Boleče je občutil pomanjkanje duhovnikov. V poročilih, ki jih je pošiljal v Rim, se vidi kričeče nasprotje mesto – podeželje: ljudstvo na podeželju je bilo ‘vdano Cerkvi’, ljudje po mestih pa so bili od verske prakse precej oddaljeni. V času hude gospodarske krize je ljudi svaril pred izselitvijo iz domovine in jih opozarjal na nevarnosti, ki jih čakajo v tujini. Znana mu je bila trpka usoda ‘aleksandrink’. Bil je predvsem dušni pastir, kar razodevajo tudi njegova vsakoletna pastirska pisma. Bil je velik častilec Matere Božje, zelo je priporočal molitev rožnega venca, v nadškofijo je uvedel majsko šmarnično in oktobrsko rožnovensko pobožnost. Dvakrat je vodil vseškofijsko romanje na Sveto Goro. V njegovem času se je zelo poživila tudi gradbena dejavnost: v 14 letih svojega škofovanja je nadškof Zorn posvetil 15 novih cerkva.

NJEGOVA OPORA SO BILI ODLIČNI SODELAVCI.
»Zorn je bil sicer vzoren duhovnik zvest Slovenec, toda mehkega srca in brez prave energije, da bi se mogel in znal postaviti po robu zapletenim narodnostnim in političnim razprtijam na domačih tleh. K sreči je takrat goriška nadškofija imela vrsto odličnih cerkvenih osebnosti, ki so učinkovito posegale v cerkvene in svetne zadeve« (Franc Kralj). Njegov najzvestejši sodelavec je bil Anton Mahnič, bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča, ki je bil ob njem od začetka pa skoraj do konca njegovega škofovanja. S svojo trdnostjo in načelnostjo mu je bil močna opora. Leta 1884 mu je nadškof Zorn zaupal urejanje škofijskega (latinskega) glasila Folium, ki je izhajal vsak mesec. Pod njegovim uredništvom je dosegel svoj višek tako po vsebini kot po tehtnosti razprav. Postal je prava kulturna revija, prva na Goriškem. V njem so bogoslovni profesorji objavljali svoja dela. Veliko je zanj pisal urednik Mahnič: njegovi jasni prispevki, ki so bili tudi kulturno zelo vplivni, so predstavljali mnenje nadškofijskega urada in samega nadškofa. Ko je bil Mahnič leta 1896 imenovan za škofa na Krku, je nadškof Zorn izgubil močno oporo pri svojem delovanju. Skoraj vsi pa so si edini, da je Mahničev odhod vplival tudi na že zelo načeto nadškofovo zdravje. Za njegovo bolezen in smrt je bila najbolj kriva njegova pretirana tankovestnost. Očital si je, da je za vse nerede v škofiji kriv osebno sam. Zadnje mesece pred smrtjo se ga je polastila akutna melanholija. 25. junija 1897 so ga odpeljali v privatni sanatorij za duševne bolezni na Dunaju, kjer je 8. julija zaradi možganske kapi umrl. Z Dunaja so ga z vlakom prepeljali v Gorico, kjer so ga 14. julija položili v grob na mestnem pokopališču. Od leta 1919 so njegovi posmrtni ostanki v kripti goriške stolnice.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.