br. France Drobnič

* 19. junij 1902, Videm-Dobrepolje, † 22. oktobra 1963, Kalkuta, Indija

Na svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje

Župnija Dobrepolje-Videm ima župnijsko cerkev Povišanja sv. Križa, ki stoji na Vidmu. Nedaleč od nje je domačija Pri Mohorjevih, kjer se je zakoncema Janezu Drobniču in Frančiški roj. Tomšič 19. junija 1902 rodil sin France, deseti od njunih dvanajstih otrok. Štirje so zgodaj umrli, od osmih preživelih sta dve hčeri postali redovnici notredamki, sin France pa jezuitski brat in misijonar. To je bil sad globoke vere in krščanske vzgoje. Vse praznike cerkvenega leta so spremljali verski običaji: od zornic v adventu in jaslic o božiču preko strogega posta do žegna velike noči. Ko je bil France star deset let, je izgubil očeta: objestni fantiči, ki jih je miril, so ga z noži zabodli.

Po končani dobrepoljski šoli je France najprej doma pomagal pri vseh kmečkih opravilih, pozimi se je šel tri mesece učit čevljarstva, češ: v življenju vse prav pride! Bil je pripraven za vsako delo. Božja previdnost ga je pripravljala za poslanstvo, ki mu je bilo namenjeno. Prvo službo je nastopil kot strežnik v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu. Potem je bil sprejet v dvoletno Zadružno gospodarsko šolo v Ljubljani. Kam sedaj? France je bil že v otroških letih vedno židane volje in veseljak je ostal tudi, ko je odrasel. Kjer je bil on, na svatbah, na veselicah, v fantovski družbi, se je vse smejalo. Mnoga dekleta so 'sanjala' o njem. Zato ljudje niso mogli verjeti novici, da gre veseli France v samostan! Preden je na pepelnično sredo leta 1921 šel k jezuitom, se je prišel poslovit od rojstnega kraja, ki si ga je tako vtisnil v spomin, da je še čez dolga pisal iz Indije: »Na vsem svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje.«

Sem židane volje, ker živim po božji volji

Redovniško pot je začel z dveletnim noviciatom v Zagrebu. Sklenil je vse svoje življenje posvetiti delu za Kristusovo kraljestvo in bil je pripravljen iti, kamor ga pošljejo. Najprej so ga poslali v Travnik v Bosni. Ko so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v Bengaliji, se je brat France Drobnič že leta 1927 ponudil, naj ga pošljejo tja, toda ni dobil potnega lista, ker še ni odslužil vojaščine. Leta 1929 je bilo vse urejeno. 22. novembra 1929 se je domovina poslovila od treh jezuitskih misijonarjev: bogoslovca Stanka Poderžaja ter bratov Janeza Udovča in Franceta Drobniča. V Kurseong na pobočju Himalaje, kjer so imeli jezuiti šolo za bodoče misijonarje, so prispeli 17. decembra. Brat France je bil poslan v novoustanovljeno župnijo v naselju Bošonti, ki je obsegala 35 vasi. Ko je prišel tja, je bil nepopisno vesel. »Nisem si mogel kaj, da ne bi od veselja prešerno zavriskal.« Kot misijonar je opravljal različne naloge, predvsem pa je bil gradbenik. Izredno prav so mu prišla vsa znanja ki si jih je pridobil v mladosti. »Ljudje ne vedo, komu gre hvala – a to je moj prijatelj sveti Jožef, ki me vodi, da stvar izpeljem dobro in poceni.«

Misijonar Jožko Vizjak je o njem zapisal: »Kje koli je treba pomagati ljudem, je France takoj pripravljen ... Da bi imeli v našem misijonu vsaj še deset takih bratov kot je naš France, potem bi šele čudeže delali!« Ko se je po prestali operaciji sproščeno pogovarjal z zdravniki in bolniškim osebjem, so ga vprašali: »Kako da ste vedno tako židane volje?« Odgovoril jim je: »Zakaj bi ne bil, ko živim po božji volji in delam za blagor ljudi.«

Srečanje z Materjo Terezijo in nepričakovana smrt

»Vesela novica!« je sporočil leta 1950. »Neka Albanka, sestra Terezija, ki je bila lorentinka, je s pomočjo svojega spovednika dobila dovoljenje, da ustanovi Misijonarke ljubezni ... Sestro Terezijo poznam že od leta 1929, ko sem jo našel v noviciatu v Darjeelingu. Večkrat sem jo obiskal kot sploh vse jugoslovanske sestre. Zadnji dve leti, ko se je borila za to stvar, sem ji dajal korajže, čeprav ni bilo prav potrebno. Je sama dovolj korajžna. Naj gre kar naprej s to zamislijo. Če je od Boga, boste uspeli, čeprav se vsi na glavo postavijo. Dobil sem od nje povabilo, naj pridem 11. aprila na slovesnost ustanovitve.« Povabilu se je odzval. Do konca življenja je bil povezan s to novo redovno družino, ki je ves svet pretresla s svojo nesebično službo najbolj ubogim med ubogimi.

Brat France Drobnič je bil trdnega zdravja tudi ko je prekoračil šestdeseto leto. Pri gradbenem delu jeseni 1963 je dobil visoko vročino. Moral je v bolnišnico v Kalkuto. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo narobe. Grlo mu je oteklo, jesti ni mogel, težko je dihal. Odločili so se za operacijo. Dali so mu injekcijo kot pripravo na operacijo. Ko so čez nekaj časa prišli, da ga odpeljejo v operacijsko sobo, so našli mrtvega. To je bilo 22. oktobra 1963. Niso mogli ugotoviti vzroka smrti. Malo pred smrtjo je pisal svojemu starejšemu bratu: »Sporočaš mi, da si dopolnil sedemdeseto leto. Leta hitro minevajo in tako se približuje konec našega življenja. A to bo največja sreča za vsakega od nas. Da bomo le pripravljeni na ta prehod iz solzne doline v večno in srečnejšo domovino. Bog daj, da se tam združimo za vse večne čase!«

(obletnica meseca 10_2013)