SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Karel Mauser
* 11. avgust 1918, Bled, † 21. januar 1977, Cleveland, ZDA.
»Ne vem, zakaj, toda nekje v globini čutim, da se mi bo življenje prej izteklo, kakor bi nekateri želeli. Nazadnje, imel sem mnogo lepega v njem. Lep zakon, otroke, in ljudem sem po knjigah povedal mnoge misli, ki sem jih imel. Marsikdo tega ni imel in moram biti hvaležen.« Slutnja ki jo je zaupal svojemu dnevniku že leta 1967, se je uresničila deset let pozneje: 21. januarja 1977, v 59. letu njegovega res bogatega življenja. Takrat je tudi sam doživel, kar je povedal ob smrti nekega prijatelja leta 1974: »Marsikdaj mislim, da je srečanje umetnika z Bogom čudovito lepo. V vsej polnosti vidi, za čemer je vse življenje hrepenel – lepoto, dobroto, svetost – je tako preprosto videti, da umetnikova duša v hipu dojame, kar ga je celo življenje mučilo.« Karel Mauser je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvič ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišče začelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišča je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgustovski številki, 2017 pa smo začeli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v katerem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga.
IZGNANEC Z DOMOVINO V SVOJEM SRCU
Leta 1993 je v zbirki Graditelji slovenskega doma pri založbi Ognjišče izšla knjiga Karel Mauser, v kateri je France Pibernik, najboljši poznavalec tega ‘zamolčanega’ mojstra slovenske besede, opisal njegovo življenje in delo. Rodil se je 18. avgusta 1918 v Zagorici, ki je danes del Bleda. Njegov oče je bil kot orožnik premeščen v Gorje, kjer je Karel začel hoditi v šolo, končal pa v Podbrezjah, naslednji očetovi službeni postaji. Požiral je knjige ter sovražil računstvo in matematiko. Vendar pa je ljudsko šolo uspešno končal, želja po znanju ga je gnala na gimnazijo v Kranj. Zaradi matematike je osmi razred ponavljal v Ljubljani, kjer je 1939 maturiral. Jeseni se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in ob študiju je literarno ustvarjal, vseskozi pa je zavzeto opravljal dobrodelno poslanstvo med najrevnejšimi prebivalci Ljubljane. Septembra 1943 se je s počitnic z dobrepoljskimi vaškimi stražami zatekel na Turjak, kjer je preživel predajo kot bolničarski strežnik ranjencev. Odpeljan je bil v Kočevje in nato z bogoslovci kot jetnik v stiški samostan. Januarja 1944, v devetem semestru bogoslovnega študija, je izstopil iz semenišča. 6. januarja 1945 se je poročil z Mimi Habjan: v srečnem zakonu sta imela štiri otroke. Konec leta 1945 so novi oblastniki vso družino Mauserjev (staršev in njegovo) izgnali zaradi nemškega priimka. Karel je svojo družino živel v begunskih taboriščih Peggez in Spittal v Avstriji. Družino je preživljal kot težak pri gozdnih delih in graditvi cest. Septembra 1950 je prišel v ZDA, v mestu La Salle (Illinois) je delal v pralnici. Urednik Ameriške domovine Jaka Debevec mu je čez nekaj mesecev omogočil preselitev v Cleveland, poskrbel za stanovanje in službo v tovarni preciznih svedrov. Tam je delal vse do upokojitve zaradi srčne bolezni leta 1974. Njegovo plemenito srce se je kljub ‘uspešni’ operaciji ustavilo 21. januarja 1977.
- »Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakdanji križ me je v resnici krepil. Čutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj bi sicer križ onečastil« (Karel Mauser)
“ZAME JE IN OSTANE UMETNOST – PREPROSTOST”
Na pot besede umetnosti je Karla Mauserja začel uvajati France Tomšič, njegov profesor slovenščine na kranjski gimnaziji, še bolj pa pesnik in kritik Anton Vodnik na realni gimnaziji v Ljubljani. Karel je začel kot pesnik. Leta 1938 je bila v študentskem listu Mentor natisnjena njegova prva pesem in zanjo je prejel tudi honorar. »Moja sreča je bila tolikšna, da je nisem vedel kam deti. S tem je bila odločena moja pot.« Karel Mauser se je s pesmimi redko oglašal in ni izdal nobene pesniške zbirke. Edina je izšla ob prvi obletnici njegove smrti na željo njegove žene in z darovi prijateljev. Urednik Tine Debeljak ji je po dihu njegovih pesniških utrinkov izbral naslov Zemlja sem in večnost. Bolj kot pesnik se je uveljavil s svojim pripovedništvom.
»Ob izgonu iz domovine je bil literarno komaj poznan,« piše France Pibernik, »toda že takrat je imel v rokopisu vsaj dvoje povesti.« To naj bi bili povest Domačija v Globeli, katere rokopis se je izgubil, in Rotija, ki je bila namenjena Slovenčevi knjižnici leta 1945, pa so izid preprečili dogodki ob koncu vojne. Pisanje je nadaljeval v težkih razmerah v taborišču, ko je imel za to čas le ponoči, čez dan je trdo delal. Snov za novele, povesti in romane je praviloma jemal iz gorenjskega okolja, pa tudi iz svojega življenja. Slednje velja za njegov roman Kaplan Klemen, ki je v nadaljevanjih izhajal v Koroški kroniki od 1948 do 1949. V ‘taboriščnih’ letih je nastala vrsta daljših pripovednih del, k čemur je pripomoglo dvoje: Koroška kronika je nekatere objavljene nadaljevanke ponatisnila v samostojnih knjigah in ponovno je v Celovcu zaživela Mohorjeva družba, pri kateri je v naslednjih letih natisnil veliko večino svojih del, tudi v času, ko je živel in pisal v Ameriki.
“ALI SI TI KAPLAN KLEMEN?”
Po sodbi literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika je najbolj dovršeno pripovedno besedilo v obsežnem Mauserjevem opusu roman Kaplan Klemen. V njem je veliko avtobiografskega: njegovo življenje in knjižno ustvarjanje, predvsem njegovo karitativno delovanje pa v letih, ko je bil v ljubljanskem bogoslovju. Na vprašanje koroškega prijatelja Bernarda Strausa, ki je ob sodelovanju švicarskega pisatelja Gerolda Schmida roman prevedel v nemščino, če je kaplan Klemen on sam, je Mauser odgovoril: »Med nama povedano, veliko je moje zgodbe, le prenesel sem vse, kar sem moral, zakaj mnogi so še živi in bi jim resnica ne bila ljuba.« Roman je izhajal v nadaljevanjih v listu Koroška kronika od maja 1948 do marca 1949, v letu 1950 ga je v nadaljevanjih prinašala Ameriška domovina. V knjigi je prvič izšel leta 1965 pri celovški Mohorjevi, kot nadaljevanka v Ognjišču (september 1989 – december 1992), leta 2001 je doživel knjižno izdajo pri celjski Mohorjevi. »Roman Kaplan Klemen sodi med vrhe Mauserjevega pripovedništva in ga uvrščamo med vrhove slovenske povojne proze« (F. Pibernik). Preveden je bil v nemščino (in doživel več ponatisov), španščino, portugalščino in francoščino. Najbolj obsežno Mauserjevo delo je povest Ljudje pod bičem o slovenski tragediji med drugo svetovno vojno in po njej. Začela je nastajati leta 1949, dokončno podobo pa je dobila leta 1963, ko je izšla v treh knjigah.
Ko je Karel Maser na povabilo Mohorjeve družbe iz Celovca obiskal Koroško, se je z vrha Ljubelja ozrl po rodni gorenjski pokrajini – kot Mojzes z gore Nebo na obljubljeno deželo. Ko se je njegovo življenje iztekalo, je svoji ženi mirno dejal: »Če človek res verjame v Boga, si lepšega ne more misliti kot srečanja z Njim.«
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.
