Josip Gostič

* 5. marec 1900, Stara Loka, † 25. december 1963, Ljubljana

"Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet," piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva (pri njej sta sodelovala Marjana Mrak in Edo Škulj). "Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala." V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: "Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal." Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič "hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti - šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor ... Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost." Temu velikemu umetniku ter plemenitemu in vernemu možu posvečamo ta zapis ob 110-letnici njegovega rojstva.

Prvi glasbeni pouk pri očetu organistu

"Zelo veliko slovenskih glasbenikov ima očeta ali starega očeta organista," piše dr. Edo Škulj. "Tudi Josip Gostič je bil sin organista in ob njem je dobil prvo glasbeno izobrazbo." Leopold Gostič, rojen leta 1869 v Šentvidu pri Brdu, je leta 1889 prišel za organista na Homec, kjer se je leta 1892 poročil z domačinko Ano Jerman. Na Homcu so se jima rodili štirje od šestih otrok: Angela, Albina, Terezija in Leopold. Leta 1898 je odšel za organista v Radovljico, kjer je ostal dve leti, kajti leta 1900 je nastopil službo organista v Stari Loki. Tam sta se rodila sinova Josip (1900) in Ciril (1902). Leta 1902 se je kot organist vrnil na Homec, kjer je ostal do svoje smrti leta 1919.

Josipa Gostiča imajo za "svojega" Staroločani in Homčani: v Stari Loki se je rodil 3. marca 1900, "doma" pa je bil na Homcu, kjer se je družina ustalila. Tam je preživel otroštvo in mladost, tja se je vse življenja vračal in tam tudi čaka vstajenja. Oče Leopold je v cerkvi na Homcu opravljal orglarsko službo, sin Jože pa je od njega prejel prvo znanje o glasbi. Vsi v družini so bili glasbeno nadarjeni. Med prvo svetovno vojno je očeta, ki je bil vpoklican k vojakom, nadomeščala hčerka Terezija (rojena 1895). Ko je oče leta 1917 prišel na dopust, je Jožeta poslal na orglarsko šolo v Ljubljano, na kateri so se šolali mnogi znameniti slovenski glasbeniki. Z odličnim uspehom jo je končal leta 1919. Po očetovi smrti je sprejel orglarsko službo na Homcu, rad pa je zahajal v opero. Leta 1921 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in postal član zbora ljubljanske Opere. Rekli so mu, da je njegov glas "majhen", zato nima smisla, da bi se učil petja, svetovali so mu, naj se preusmeri na klavir.

Operni pevec v Ljubljani, v Zagrebu, na Dunaju

Leta 1930 je Gostič diplomiral na konservatoriju in od vseh profesorjev dobil odlične ocene iz glavnega predmeta - solopetja. Ko je ravnatelj Matej Hubad slišal njegovo petje, mu je zagotovil nastop v Operi z vlogo Lenskega v Evgeniju Onjeginu Petra Čajkovskega. To se je zgodilo 5. septembra 1929. Romantična vloga Puškinovega Lenskega je bila za mladega, postavnega Gostiča očarljiv gledališki izziv in za njegov lirski glas pravo zmagoslavje. Kritiki so poveličevali njegovo muzikalnost, njegov lep in zdrav glas, razločno izgovarjavo, s kakršno se ne more pohvaliti vsak pevec, ter njegov igralski talent. Vse te vrline so Gostiča kmalu pripeljale med vrhunske operne umetnike. Njegov repertoar je obsegal 115 opernih in operetnih vlog. Prvih devet sezon je nastopal skoraj izključno v ljubljanski Operi; tam je, pozneje kot gost, imel okoli 850 nastopov.

Sledilo je "zagrebško obdobje". Zagrebškemu občinstvu se je Josip Gostič prvič predstavil 16. decembra 1930 z ansamblom Glasbene matice iz Ljubljane, ki je v zagrebškem Narodnem gledališču izvedla Faustovo pogubljenje Hektorja Berlioza. Kritik je o Gostiču prerokoval: "Njegovo mehko grlo in prijetna barva glasu napovedujeta, da se bo iz njega razvil odličen tenor." V naslednjih letih je Gostič še nekajkrat nastopil v Zagrebu kot gost, jeseni leta 1937 pa je podpisal stalno pogodbo s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu, kjer je ostal do smrti; tudi po letu 1960, ko je stopil v pokoj. V 26 letih je imel v zagrebški Operi 970 nastopov in se za zmeraj povezal s hrvaško glasbo. Med drugo svetovno vojno (od 1942 do 1944) ter po njej (od 1951 do 1955) je najprej kot gost, potem pa kot stalni član, 260-krat nastopal v Državni operi na Dunaju. Slavni dirigent Karl Bohm, njegov prijatelj, je o Gostiču dejal: "Takih pevcev danes ni več!"

Njegov zadnji Božič

Na Homcu je bil njegov dom in tja se je vedno rad vračal tudi tedaj, ko je bil angažiran v zagrebški in dunajski Operi. Vsako leto je na Božič pel pri polnočnici v domači župnijski cerkvi. To je čutil kot klic srca, ki se mu ni mogel ustavljati in vse druge obveznosti so morale ta dan odpasti. Leta 1960 je rentgen pri Gostiču odkril raka na dvanajsterniku. Po operaciji je kazalo, da bo bolezen vendarle premagal. Nadaljeval je s petjem, toda njegovo zdravje se je slabšalo. Njegova zadnja predstava je bila v Zagrebu, kjer je 12. oktobra 1963 nastopil kot Manrico v Verdijevem Trubadurju. "Jože je prišel šele dopoldne s Homca; preden sem šel v orkester za pult," se spominja dirigent Samo Hubad, "in mi je potožil, da ima bolečine in da mora v zadnjem času zelo paziti na prebavo. 'A brez skrbi, šlo bo, saj smo profesionalci'." Po bleščečem (zadnjem) nastopu je moral iskati pomoč v bolnišnici v Ljubljani. Na dan pred Božičem je prišel k njemu župnik s Homca, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. Pomirjen mu je dejal: "Hvala za vse, pripravljen sem za pot." Na sam Božič, 25. decembra 1963, je utihnila pesem njegovega življenja. To je bil njegov najlepši Božič, saj se je pridružil petjem angelskih zborov. Ljubljana se je prva poslovila od velikega, malo priznanega umetnika; prisrčno zadnje slovo so mu pripravili njegovi Homčani. Pogreb je bil 28. decembra 1963. Navzoča je bila velika množica ljudi. Mašno slavje in pogreb je vodil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Jožef Pogačnik. Med mašo je tenorist Rudolf Francl, prvak ljubljanske opere, pel njegove priljubljene pesmi.

Silvester Čuk