France Vodnik

* 5. marca 1903 v Podutiku pri Ljubljani, † 14. avgusta 1986 v Ljubljani

Vodnik France1"Ko osvajamo fizično vesolje, pozabljamo, da obstaja še drugo, nevidno, duhovno vesolje. Da, to je svet duše, njenega hrepenenja in upanja, njenega spoznavanja in videnja skrivnosti, njenega nemira in blaženosti, njenega klicanja, iskanja in pričakovanja Boga ter njenega srečevanja z njim. To je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto - božje kraljestvo" (France Vodnik).

Zgoraj navedene misli so "izpoved vere", ki jo je slovenski pesnik, publicist in prevajalec France Vodnik zapisal na koncu svoje knjige Od obzorja do obzorja. Izšla je v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje "duhovno vesolje".

Brat pesnika Antona in bratranec slikarja Kregarja

Vodnik France2Podutik pri Ljubljani, kjer se je France Vodnik 5. marca 1903 rodil v družini kajžarja, kamnoseka in pozneje gostilničarja, je bil tedaj kmečka vasica (saj je bila še Ljubljana, kot poje pesem, "dolga vas") pod Rožnikom. V tem naravnem okolju, kjer človek, ki ima "oči, da vidijo, in ušesa, da slišijo", otipljivo čuti delovanje Stvarnika, se je v njegovo srce vtisnil pečat božjega. Brat Anton, vodilni pesnik slovenskega religioznega ekspresionizma, je bil od njega dve leti starejši, bratranec (po materini strani) Stane Kregar, duhovnik-slikar, ki je veliko ustvarjal za cerkve, pa dve leti mlajši. Po končanih šestih razredih osnovne šole v Šentvidu nad Ljubljano šolanja ni nadaljeval v šentviških Škofovih zavodih, prvi slovenski gimnaziji, temveč na klasični gimnaziji na Poljanah v Ljubljani, kjer je leta 1923 maturiral. Potem je eno leto študiral pravo, nato pa presedlal na filozofsko fakulteto, kjer je leta 1928 diplomiral iz slavistike. Po diplomi je kot štipendist krakovske univerze eno leto preživel na Poljskem. Tam se je naučil poljskega jezika in se navdušil za bogato poljsko književnost. Kasneje je v svojih izbrušenih prevodih številnih zaklade poljske književnosti predstavil slovenskim bralcem. Med njimi je nekaj mladinskih, od katerih je najbolj znana povest V puščavi in goščavi Henryka Sienkiewicza. Skoraj trideset let je sestavljal obsežen Poljsko-slovenski slovar (izšel je leta 1977). Kot "slovenski ambasador poljske literature" je dobil dve pomembni priznanji: nagrado poljskega Penkluba in red zaslug za poljsko kulturo.

Učitelj, ki je vzgajal najprej s tem, kar je bil

Vodnik France3Ko se je France Vodnik leta 1929 iz Krakova vrnil v Ljubljano, se je začela njegova učiteljska in vzgojna služba, ki jo je opravljal na raznih gimnazijah, nekaj časa tudi na ljubljanskem učiteljišču, nazadnje pa na visoki šoli pri Akademiji za glasbo. Za časa Živkovičeve diktature je bil štiri leta (1932-1936) zaradi svoje poštenosti in pokončnosti, ki ni prenesla strahovanja, brez službe. Njegovo učiteljsko poslanstvo je zelo lepo prikazal Jože Dolenc v svojem spominskem zapisu po njegovi smrti (Koledar celjske Mohorjeve družbe 1987), kjer beremo: "France Vodnik se je živo zavedal, kaj pomeni biti pedagog za katedrom, še posebej učitelj slovenskega jezika in književnosti: narod, ki nima razgledanih, značajno trdnih, v ljudstvu in njegovem najboljšem izročilu zasidranih učiteljev in vzgojiteljev, nima pred seboj krepkega duhovnega in materialnega razvoja. Prežet s pedagoškim erosom, hkrati pa strokovno poglobljen, kulturno širok in razgledan, osebno značajen, odkrit in pošten, duhovno nepretrgoma delaven in hkrati kritičen ter narodno zaveden, je s svojo človeško in delovno etiko vplival na generacije svojih učencev in jim tako z živo in prepričljivo besedo in osebnim zgledom pomagal k takemu razvoju, da bi bil vsakdo s svojo osebnostjo kar najbolj zrel za plemenito službo narodu in človeštvu." Tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu, je slovenski mladini povedal v svoji knjigi Od obzorja do obzorja. V njej budi zanimanje za duhovne vrednote, kot so materin jezik, lepa knjiga, spoznavanje slovenske zemlje in naših pomembnih kulturnih ustanov, obiskovanje gledališča, spoštovanje velikih mož.

Borivec z Bogom in zgled življenjskega krščanstva

Vodnik France4Franceta Vodnika poznamo predvsem kot pesnika in esejista, gledališkega in literarnega kritika ter prevajalca. Pesniti je začel že v gimnaziji kot član literarne družine, kateri je pripadal tudi Srečko Kosovel, njegov iskren prijatelj. Svoje izvirne pesmi je France Vodnik izdal leta 1932 v zbirki s pomenljivim naslovom Borivec z Bogom. O pesmih v tej zbirki sam pravi: "Skoraj vsaka moja pesem je izpoved človeka, ki stalno niha nad breznom skrajnosti vere in nevere, posvetnosti in religioznosti, narave in milosti." Duhovno ga je oblikovalo mladinsko ali križarsko gibanje, ki je izdajalo revijo Križ na gori, pozneje Križ. To gibanje je poudarjalo, da naj bi bilo naše krščanstvo tesno povezano z evangelijem. "Katoliški izobraženec mora izoblikovati in bogatiti lastno osebnost, da prek nje pomaga h kulturni rasti svojega naroda," je po sodbi Joža Mahniča učil Vodnik. "Zavračal je trditev Josipa Vidmarja, da more pravo umetnino ustvariti samo svobodomiselni pisatelj, in je dejal, da more biti to dano tudi nadarjenemu vernemu avtorju." Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje. "Med svečami in rožami ležim, / v sklenjenih rokah križ držim. / Miren sem, brez bojev, brez strasti, / med menoj in Bogom luč gori."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 3, str. 42.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh