Josip Stritar

* 6. marec 1836, Podsmreka pri Velikih Laščah, † 25. november 1923, Rogaška Slatina

Stritar1Od kod žalostno stanje našega pesništva, če ne ravno od tod, da pri nas v pesniških rečeh ni nikakršne sodbe! Kdor zna pri nas le pisati, to je črke delati, je slovenski pisatelj; kdor je zverižil toliko in toliko verzov, ta je slovenski pesnik, "nadepolni", če je mlad, "slavni", če je malo starejši. Kolikor morem, pridno prebiram slovenske časnike, vendar ne vem se spomniti, da bi se bilo kdaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Potemtakem so Slovenci srečnejši mimo vsakega drugega izobraženega naroda; oni nimajo niti enega slabega pisatelja; le to se še vpraša, kateri je prvi, kakor na ribniškem ženitovanju. (Josip Stritar, Misli o pesništvu)

Josip Stritar je bil v drugi polovici 19. stoletja osrednja postava slovenske literature. Tri leta pred njegovo smrtjo je literarni zgodovinar dr. Ivan Grafenauer zapisal: "Stritarjev nastop je bil za razvoj našega slovstva epohalnega pomena. Svoboda kritike, ki nam jo je priboril, je ustvarila temelje za zdrav razvoj: prvi je gojil v našem slovstvu leposlovno kritiko... S svojimi povestmi in pesmimi je visoko povzdignil formalno dovršenost naše književnosti... Hkrati je bil Stritar vzgojitelj pisateljske in izobražene mladine" (Kratka zgodovina slovenskega slovstva).

Od svojih študijskih let samo štirikrat doma

Stritar2"Mladenič, ki bivaš v tujem mestu, daleč od doma, daleč od svojih. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si se z življenjem, vdal si se. A ko se bliža božični praznik, se ti zbudi v srcu nemir, zbudi hrepenenje po domu," je zapisal Josip Stritar v svoji povesti Gospod Mirodolski leta 1876. Tedaj je bil že nad dvajset let na Dunaju in v tem času je obiskal domovino samo trikrat, zatem pa še enkrat, dokler ni v začetku leta 1923 prišel živet v Rogaško Slatino, kjer je 25. novembra istega leta umrl. Izšel je iz trdnega in podjetnega kmečkega rodu. Zibelka mu je tekla v Podsmreki pri Velikih Laščah, kjer se je rodil 6. marca 1836. Jožek, kot so ga domači klicali, je v svojih mladih letih doživel dve novi maši: leta 1844 jo je pel stric Janez, leta 1848 pa brat Andrej: oba sta bila v njegovih dijaških in študentskih letih njegova velikodušna podpornika. Doživetja v otroških letih je popisal v svojem romanu Zorin (1870). Prvo šolsko modrost je začel nabirati v Laščah, leta 1846 pa je prišel v Ljubljano, kjer je končal normalko in vstopil v "latinske šole". Pridno se je učil in bil vseskozi odličnjak. Imel je izreden dar za jezike: temeljito se je izobrazil v klasičnih jezikih, učil pa se je tudi angleščine, francoščine in italijanščine. Kot drugošolec je bil sprejet v Alojzijevišče, kjer je bil tista leta tudi pet let starejši rojak Fran Levstik, s katerim sta drugovala zlasti med počitnicami. V osmi šoli je iz tega zavoda izstopil. Po maturi leta 1855 je šel na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Dalj časa je odlagal izpite in bil domači učitelj v raznih bogatih dunajskih družinah.

Slovstvo najmočnejša opora za ohranitev jezika

Stritar3Leta 1873 se je oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine iz Aspanga pri Dunaju. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: hči Kamila, ki je po nekaj mesecih umrla, in sin Milan Jožef, kasnejši profesor kemije na Dunaju (njegova sinova nista več vedela za dedove slovenske korenine). V letu poroke se je ponovno vpisal na univerzo, naslednje leto je uspešno opravil potrebne izpite in nastopil profesorsko službo, ki jo je opravljal vse do upokojitve leta 1901. Kot profesor je bil strog, natančen in tenkočuten vzgojitelj.

V svojih profesorskih letih je bil Stritar tudi najboljši učitelj slovenskih pesnikov in pisateljev. Njegova "učilnica" je bil Zvon, prvi strogo literarni list v našem slovstvu, ki ga je ustanovil leta 1870 in šest let kasneje obnovil. V njem je objavljal izbrano leposlovje, ki ga je pisal večinoma sam, v Literarnih pogovorih pa je odprl estetsko učilnico. Glavna opora pri urejevanju Zvona je bil Levstik, nekoliko je sodeloval tudi Jurčič. Temeljito izobraženi Stritar je stopil v javnost leta 1866 s svojo razpravo o Prešernu v Levstikovi izdaji njegovih Poezij. Prešerna je dvignil na tisto zavest, ki nas obvladuje še danes, ko gledamo svojega največjega pesnika. V njej je označil glavne ideje Prešernovih Poezij, hkrati pa prvič razvil svojo teorijo o svetobolju, posneto po nemškem filozofu Schoppenhauerju. Zatrjuje, da "poet trpi, da bi se mi veselili". Slovstvo mu je bilo najtrdnejša opora za ohranitev materinega jezika, omika pa pot do narodne svobode.

Ostareli pesnik piše samo še za mladino

Stritar4Leta 1876 je Stritar obnovil svojo revijo Zvon, ki pa ni bila več tako bojevita, kot prva iz leta 1870, temveč se je v njej urednik močno približal pouku in vzgoji. Leta 1880 je Zvon utihnil, ker se je naslednje leto oglasil Ljubljanski zvon. V začetku Stritarja sploh niso povabili k sodelovanju, sicer pa je bil že preko svojega viška. Ukvarjal se je (tudi že prej) s prevajanjem svojih lastnih in tujih del. Sodeloval je tudi pri prevajanju Svetega pisma: jezikovno je popravil Novo zavezo (1877), kasneje je prevedel Psalme, Pisma apostolov, Apokalipso, Salomonove pregovore in Preroka Izaija. "Ko si je nova (realistična) struja pridobila vstop in odločilni vpliv v Ljubljanskem zvonu (1885), je Stritar začutil, da je njegov čas minil in je posvetil svoje moči mladinskemu slovstvu" (I. Grafenauer). Rad se je odzval povabilu Mohorjeve družbe, naj napiše zanjo nekaj mladinskih spisov. Pri tej nastarejši slovenski knjižni založbi, ki jo je Stritar zelo cenil, so kot redne letne izdaje izšle štiri Stritarjeve mladinske knjige. Leta 1895 je kot prva izšla Pod lipo, ki "poleg tridesetih pesmi, ki spremljajo kmečko delo v raznih letnih časih, prinaša prikupno vzgojno povest Griški gospod" (J. Dolenc). Čez štiri leta je izšla knjiga Jagode, namenjena "odrasli mladini", ki vsebuje pesmi, nekaj kratkih odrskih prizorov ter povest Janko Bože. Leta 1902 je izšla tretja z naslovom Zimski večeri, v kateri je odrasli mladini ponudil "okusne drobnice". V četrti z naslovom Lešniki se sedemdesetletni Stritar vrača v svojo mladost. S to knjigo se je poslovil tudi od mladinskega slovstva: "Preden se mu začne roka tresti od starosti in slabosti, odloži pero pameten pisatelj. Tako tudi jaz!"

(obletnica meseca 11_2003)

Zajemi vsak dan

Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.

(Franc Bole)
Torek, 18. Januar 2022
Na vrh