Ivan Grafenauer

* 7. marec 1880, Velika vas, † 29. december 1964, Ljubljana.

Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik. Ivan Grafenauer je bil rojen 7. marca 1880 v Veliki vasi, župnija Brdo pri Šmohorju v Ziljski dolini. Grafenauerji spadajo med najbolj znane rodove med koroškimi Slovenci - tam so živeli že v 17. stoletju. Oče Miha je postal leta 1885 mežnar in organist pri farni in romarski cerkvi sv. Križa na Peravi, ki je zdaj del Beljaka. V tem mestu je Ivan leta 1900 končal gimnazijo z veliko maturo. Kot otrok, kasneje kot fant in študent slavistike in germanistike na Dunaju, je bil zelo navezan na domačo vas, na materin dom: ta navezanost je postala simbol ljubezni do domovine Koroške, kateri je želel služiti kot profesor in vzgojitelj zavednih Slovencev. Ta želja se mu žal ni uresničila in to ga je napolnilo z grenkobo. Vse življenje pa se je rad vračal na Koroško.

Odličen učitelj številnih rodov

Po končanem študiju je jeseni 1904 postal profesor na gimnaziji v Kranju. Njegova predmeta sta bila slovenščina in nemščina, poučeval pa je tudi petje in občasno celo telovadbo. Po opravljenih skušnjah je januarja 1906 dosegel naslov srednješolskega profesorja. 1. maja 1906 se je poročil z Ljudmilo (Milico) Dolžan iz Zabreznice. V njunem skladnem zakonu, ki je trajal dobrih 57 let, se je do leta 1927 rodilo trinajst otrok (med njimi, poleg že omenjenega B<162>ga, sin Radogost, ki je postal redovnik jezuit). Bil je skrben družinski oče; skupaj z ženo Milico je v reviji Mladika pisal razmišljanja O vzgoji otrok in Iz duhovnega življenja družine. Kot pripadnik katoliškega kulturnega kroga je največ sodeloval pri Domu in svetu. Leta 1908 je prišel za profesorja slovenščine na I. klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1940, razen treh let dopusta (1915-1918) za sestavo slovenskih beril za višje gimnazijske razrede in treh let, ko je bil začasni višji šolski nadzornik. Skozi šolo tega široko razgledanega slavista in človeško globokega, strogega, toda dobrega profesorja je šlo na stotine slovenskih izobražencev. Njegova zgoščena in pregledna Kratka zgodovina slovenskega slovstva (1917-1919, 1920) je bila v razdobju med obema vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik. Julija 1917 je dosegel naslov doktorja. Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 se je potegoval za katedro za zgodovino slovenske književnosti, ki pa je ni dobil, dasi je bil tedaj vodilni slavist. Ostal je še naprej na gimnaziji. Ta krivica ga je zelo bolela in trajalo je kakšnih deset let, da jo je prebolel. Zdravilo za to rano je bilo imenovanje za dopisnega (1940), nato pa rednega člana SAZU (1946). Uveljavil se je tudi kot jezikoslovec. Podrobno je raziskoval srednji vek ter zagovarjal misel o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Najbolj je to vidno v njegovi monografiji o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov.

Oče inštituta za slovensko narodopisje

Grafenauerja sta že v študentskih letih privlačili dve področji znanstvenega dela: jezikoslovje in narodopisje. Kot gimnazijski profesor se ni mogel posvečati narodopisju, vanj se je usmeril po upokojitvi. Na področju narodopisja se je uveljavil predvsem s svojimi dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, o njihovi motiviki in njihovih oblikovnih značilnostih. Napisal je vrsto tehtnih razprav: o kompostelskem romarju, o štiftarjih, o Zariki in sončici, o mladi Zori. Za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja velja njegova monografija o Lepi Vidi (1943). Na njegovo pobudo je bil 3. oktobra 1951 pri SAZU ustanovljen Inštitut za slovensko narodopisje, ki mu je bil upravnik vse do svoje smrti. @elel je, da bi naše delo na področju narodopisja dobilo tudi mednarodno veljavo. Zato je leta 1956 sprožil misel o ustanovitvi delovnega krožka narodopiscev vzhodnoalpskih dežel - Alpes Orientales, v kateri sodelujejo slovanski, avstrijski, švicarski in furlanski narodopisci.

Delal je skoraj do zadnjega dne. "Ali je bolje tri mesece delati, kakor leto dni životariti?" se je vpraševal, ko mu je zdravnik poleti 1963 priporočil leto dni mirovanja. Grafenauer je delal naprej. Na božični dan leta 1964 je bil zelo utrujen, na Štefanovo (26. decembra) ga je zadela možganska kap, ki ji je 29. decembra 1964 podlegel.

(obletnica meseca - Ognjišče 12_1994)