Lili Novy

* 24. december 1885, Gradec, † 7. marec 1958, Ljubljana

"Kristus je s svojim zgledom pokazal, kako naj se trpeči dvigne nad samega sebe in se obrne k njemu, ki je naše središče in naše vse. S to mislijo je umirala slovenska pesnica Lili Novy," je ob njeni smrti pred štiridesetimi leti (17. marca 1958) dejal ljubljanski stolni pridigar Josip Šimenc, ki je dobro poznal dušo te izredne žene.

Podobo Lili Novy je v svoji knjigi Obrazi (Ljubljana 1985) zelo lepo naslikal Josip Vidmar, ki ga je z njo vezalo dolgoletno neskaljeno prijateljstvo. Njegov prvi spomin sega v otroštvo: ko je bil v prodajalni svojih staršev na Starem trgu, je slišal klic: "Nora grofna gre!" Vsi so skočili k oknom ali vratom, da so videli "nenavadno rdečelaso in v hoji nekako poskakujoče dekle". To je bila Lili, po očetu pl. Haumeder, rojena v Gradcu 24. decembra 1885, po možu, češkem Nemcu in avstrijskem častniku, s katerim se je poročila leta 1911, pa pl. Novy.

Njena mati Vika, na katero je bila Lili močno navezana, je bila iz ugledne ljubljanske družine Ahačič, ki je stanovala v najlepši hiši na Starem trgu (številka 11a). Tam je Lili preživela večji del svojega življenja. Iz Gradca so se v Ljubljano preselili leta 1887; dve leti kasneje se je vdova Vika s hčerko Lili naselila pri svojih starših na Starem trgu. Lili je prvo šolsko modrost dobila od domačih učiteljev, potem je dve leti obiskovala zavod za dekleta iz "boljših" družin, iz katerega pa so jo zaradi slabega vedenja izključili (bila je "živi poper" in taka je ostala celo življenje). Nato so jo do dvajsetega leta vzgajale učiteljice in guverante, ki so jo poučevale v nemščini, slovenščini in angleščini. Ko ji je bilo šestindvajset let, se je poročila s častnikom Novyjem. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki.

Njen mož je kmalu zbolel na živcih in je bil poslan v bolnišnico za častnike na Češkem. Lili s hčerkama je živela v skupnem gospodinjstvu z materjo Viko. Bila je izrazita umetniška narava in že pri šestih letih je začela pisati pesmi, seveda v nemščini, po letu 1921 jih je tudi objavljala. Kot evropsko razgledana ženska je v Ljubljani iskala "svoj Weimar" - kulturni krog, v katerem bi se lahko razživela. Našla ga je pri slovenskih pisateljih in pesnikih (Fran Albreht, brata Juš in Ferdo Kozak, Josip Vidmar in drugi). Sestajali so se po kavarnah ter po domovih, kjer so razpravljali o umetnosti in o drugih vprašanjih. Josip Vidmar hvali njeno "gosposko diskretnost": ko je obiskovala prijatelje, nikoli ni raznašala nobenih čenč. Vidmar, ki se razglaša za "človeka brez religije", spoštljivo govori vernosti Lili Novy; "slovensko katolištvo ji je bilo sicer tuje, čeprav je imela slovenskega spovednika, ki ga je našla med starejšimi frančiškani". Ko sta za predstavo Beraške operete Vidmar in Liliy Novy skupaj 'kovala' popevke, je Lili zavrnila njegovo kitico: "vsem nam je treba živeti / in dovoljeno je vse, / tudi bližnjega požreti, / preden bližnji te požre." "Njena krščanska duša se ni mogla sprijazniti z besedo 'bližnji', ki je eden izmed pojmov najvišje krščanske zapovedi ljubezni do bližnjega. Aluzija ali norčevanje jo je bolelo." Tudi ni marala pogovorov o svoji globoki veri; ti pogovori so bili nedovoljeno poseganje v njen intimni svet.

Lili Novy se je šolala predvsem v nemškem jeziku in je v njem pesnila vse do smrti. Ko jo je življenje pripeljalo v Ljublajno, mesto njenih slovenskih prednikov, je začela v nemščino prevajati slovensko liriko (Blater aus der slowenischen Lyrik, Prešeren Gedichte, Jugoslawische Fraunsenlyrik). Šele po svojem petdesetem letu je začela pesniti v slovenščini. Leta 1935 je v reviji Sodobnost objavila svoje štiri prve slovenske pesmi. Ko so se njene pesmi množile, je začela misliti na zbirko. V začetku usodnega leta 1941 je izšla njena knjiga Temna vrata z ilustracijami Božidarja Jakca. Naslov Temna vrata se nanaša na vrata njene hiše na Starem trgu, ima pa tudi simboličen pomen. Osrednja tema te njene prve zbirke je ljubezen. Poznavalci poezije so bili veselo presenečeni, kajti "zaslišali so nov ženski glas in izvirne stihe resnične pesnice" (J. Vidmar). Po drugi svetovni vojni, ko čas ni bil naklonjen njeni poduhovljeni liriki, je pisala otroške pesmi (zbirka Pikapoka, Majhni ste na tem velikem svetu) in razne krajše stvari. Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi. Pesmi njenih zadnjih let je v zbirki oboki po njeni smrti (1959) izdal Josip Vidmar. V njih se težišče izpovedi pomakne k doživetjem minevanja in smrti. Po besedah Antona Slodnjaka "izražajo pogumen dvogovor s smrtjo in vedro slovo od življenja oziroma trdno upanje v posmrtnost... Celo v te pesmi umirajoče starke je vtkala nekaj vrstic oziroma kitic posebne lepote ter izpričala, da je v njeni neznatnosti živela močna duša."

Hodim in dvigam glavo, / preganjam morečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen./ Živeti - umreti - živeti - / saj konca nikoli ne bo./ / Hodim in čutim jo, slast / cvetlice, drevesa in ptice, / slišim šumenje in klice: / "Živeti - živeti - živeti!
Življenju je dan oblast!" (zadnji kitici pesmi Hodim)

(obletnica meseca - Ognjišče 03_1998)