Franc Miklošič

* 20. november 1813, Radomerščak pri Ljutomeru, † 7. marec 1891, Dunaj

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), ^ slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

Temu slavnemu možu je zibelka tekla na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Tam se je rodil 20. novembra 1813. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče imel gostilno in trgovino, kar je v tedanjih razmerah dajalo trden družbeni položaj. Franc je do leta 1824 obiskoval ljudsko šolo v Ljutomeru, potem pa šel na gimnazijo: najprej v Varaždin (1824 - 1826), nato pa v Maribor (1826- 1830).

Jeseni 1830 je odšel v Gradec študirat pravo in modroslovje. Po končanem študiju prava (1836) seje izpopolnjeval v filozofiji ter bil maja 1837 imenovan za predavatelja prava na graški univerzi. V začetku naslednjega leta je dosegel doktorat iz filozofije. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je šel na Dunaj, kjer si je 1840 pridobil naslov doktorja prava. Nekaj časa je delal v odvetniški pisarni, leta 1844 pa je dobil službo v dunajski dvorni knjižnici, precej po zaslugi jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780-1844), rojaka iz Repeni pod Šmarno goro. Leta 1849 je bil Miklošič imenovan za izrednega, naslednje leto pa za rednega profesorja na dunajski univerzi; v letih 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete, 1854 pa rektor univerze. Leta 1852 se je poročil in v zakonu sta se mu rodila dva sina.

Ves čas šolanja je bil Franc Miklošič med najbolj nadarjenimi učenci. Njegov gimnazijski profesor Župančič iz Maribora, ga je imenoval 'nebrušen diamant'. Odlikoval se je zlasti v jezikih, v katerih se je izpopolnjeval kot študent v Gradcu, kjer se je mnogo družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po prihodu na Dunaj (1838) se je njegovo poznanstvo s Kopitarjem razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec; kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Postal je njegov naslednik v dvorni knjižnici (za to mesto ga je priporočalo njegovo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, nove grščine, italijanščine, francoščine, angleščine, seveda tudi nemščine in slovanščine 'v vseh njenih narečjih'); za njim je podedoval cenzorsko mesto za slovanske, novogrške in romunske spise. Predvsem pa se je uveljavil kot jezikoslovec in v njegovem času je bil Dunaj priznano slavistično središče. Miklošič je opozoril nase s svojo tehtno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa (1844); naslednje leto je izšla njegova knjiga Radices linguae slavicae veteris dialecti - kratek etimološki slovar staroslovanskega jezika, ki ima svojo vrednost še danes. Miklošičevo delo obsega 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih; njegovih znanstvenih spisov, ki jih je izdala dunajska akademija znanosti, katere redni član je Miklošič postal leta 1851, je po številu 108. Njegovo književno delo je obsegalo skoro vse panoge slovanskega jezikoslovja: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje itd. Slovanskemu primerjalnemu jezikoslovju je položil temelje. Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičevo temeljno delo je Primerjalna slovnica slovanskih jezikov l-IV (Dunaj 1852-1875). V njej je najbolje in najbolj obširno obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. Med njegova zadnja dela sodi Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu jezikoslovcu nujno potreben priročnik. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. Njegovo življenje se je izteklo 7. marca 1891 na Dunaju in na osrednjem pokopališču cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_1991)