Alessandro Manzoni

* 7. marec 1785, Milano, † 22. maj 1873, Milano

pisatelj 'Zaročencev' in 'Svetih himen'

Drugi vatikanski cerkveni zbor je izdal posebno Izjavo o krščanski vzgoji. V njej je med drugim zapisano: »Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala.« Resničnost teh besed potrjujejo zgledi iz vsakdanjega življenja ko otroci v odločilni življenjski dobi v domači hiši - iz različnih vzrokov niso deležni modre in dosledne vzgoje. Še slabše je, če starši z besedo in zgledom spodkopavajo in podirajo vzgojna prizadevanja drugih.

To bomo spoznali iz življenja italijanskega pisatelja in pesnika Alessandra Manzonija, čigar obletnice rojstva se spominjamo na današnji dan. Rodil se je namreč 7. marca 1785 v grofovski družini v Milanu, glavnem mestu Lombardije, ki je bila takrat pod Avstrijo. Njegova mati Giulia, hči enciklopedista in zgodovinarja Cesareja Beccaria, ga je sicer dela v zavod, ki so ga vodili katoliški redovniki bernabiti, toda deček je prišel tja prepojen s svobodomiselnim in protiverskim duhom, ki se ga je navzel od nje. V skladu s svojimi nazori se je mati ločila od Alessandrovega očeta, šla z rojakom Milančanom v Pariz in se tam predajala brezskrbnemu življenju. Šolska vzgoja ni mogla v Alessandru izpodriniti tistega, kar je bilo v njem od doma.

Ko je petnajstletni Alessandro leta 1800 od očetov bernabitov prejel spričevalo o končanem šolanju, se je vrgel v veselo življenje in ljubezenske pustolovščine - po zgledu svoje matere. Eden od prijateljev je Alessandru dejal, naj vendar rabi pamet. Mladi Manzoni je bil še toliko trden, da je prijatelja ubogal in se je začel učiti. Leta 1805 je umrl grof Carlo Imbonati, prijatelj njegove matere in v materinem srcu naredil prostor za sina. Alessandro je odšel v Pariz. Čedni dvajsetletni mladenič je očaral gospodo po salonih, v katere ga je vpeljala mati. Zlasti se je priljubil gospe Condorcet, vdovi po znamenitem učenjaku. V njenem salonu je srečal Clauda Fauriela, razgledanega moža, ki je Alessandra naučil treh reči: izostril mu je čut za zgodovino in ga naučil raziskovalnega dela, odkril mu je novo smer v književnosti in kulturi, ki je dajala besedo ne samo razumu ampak tudi srcu, ki je videla življenje preprostega ljudstva, imela smisel za preteklost in naravo m je v človeku spet poudarjata dušo; slednjič ga je naučil opazovati človeka — predvsem pa samega sebe.

Leta 1807 se mu je prismejala nova sreča: našel je plemenito dekle, o kateri je po njeni smrti zapisat, da je bita v njej „z modrostjo matere in ljubeznijo žene združena tudi deviška duša"*. To je bila Henriette Blondel, kalvinka po veri, kakor njen oče, doma iz Ženeve. Kako malo je bilo takrat Alessandru do katoliške vere, vidimo že iz tega, da se je poročil po kalvinskem (protestantskem) obredu.

Toda mlada, komaj sedemnajstletna žena je spoznala dva katoliška duhovnika. Njeno pozornost je vzbudilo katoliško bogoslužje in Češčenje Matere božje. Tako se je zgodilo, da sta se Manzonijeva leta 1810 še enkrat poročila, tokrat po katoliškem obredu ~ pri Svetem Roku v Parizu. Še prej pa je bila ona sprejeta v katoliško Cerkev, on pa je po dolgem času spet opravit dobro spoved in prejet sveto obhajilo. Čez malo časa mu je sledila tudi mati. Ko se je mladima zakoncema Manzoni. nato rodila hčerka Julija, je bila Alessandrova sreča popolna.

Manzoni se je za svoj korak odtočil po resnem in treznem premisleku ter po temeljitem poglabljanju in študiju. Najprej ga je razočarala francoska revolucija, ki je oznanjala, da je človek sam po sebi dober in da je treba le nekaj odtokov, pa bo tudi srečen. Dejansko pa je pustila za seboj okrvavljeni Pariz in vso Francijo ter sprožila nebrzdani francoski imperializem, ki je Evropi prinesel morje gorja. Uvidel je, kako zelo je utemeljen krščanski nauk o izvirnem grehu in k slabemu nagnjeni človeški naravi. Potem je spoznal, da je zgodovina nesmisel in zmeda, če ne priznamo druge od temeljnih krščanskih resnic: da je namreč Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ter da je treba upoštevati tudi plačilo na onem, ne le na tem svetu.

Romantična smer v umetnosti ga je nagnila, da se je začet globlje zanimati za krščanstvo. In čim bolj ga je res spoznaval, tem bolj se mu je vse jasnilo in skladalo. Neizrečeno srečen je zapet svojih pet svetih himen: Božič, Trpljenje, Vstajenje, Binkošti in Ime Marijino. Neki kritik je zapisal, da italijanska beseda od Danteja dalje ni več pela tako, kakor poje v Manzonijevih himnah.

Nato se je Manzoni lotil zgodovinske drame. Napisal je dve (Grof Carmagnola, Adelchi) in v njih čudovito stvarno orisal življenje preteklih dni; s posebno ljubeznijo opisuje življenje preprostega ljudstva.Leta 1827 je izšlo njegovo življenjsko delo — roman 'Zaročenca' (I promessi sposi), ki pomeni prelom v moderni italijanski književnosti. Tu beremo tudi o zanikrnem župniku, ki je pod oblastjo svoje kuharice in iz strahopetnosti ne vrši svojih dolžnosti, kakor bi moral. Tu najdemo kapucinskega provinciala, ki se da vplivati od mogočnih tega sveta in prestavi daleč proč gorečega redovnika, ki se je edini zavzel za dva poštena mlada človeka — zaročenca, glavna junaka romana. Tu vidimo nevredno redovnico, ki je šla v samostan, ker so jo prisiliti domači, in ta proda nedolžno Lucijo zločinskemu mogočniku, ki je strah in trepet okolice. Skratka, Manzoni opisuje pokvarjeno družbo sedemnajstega stoletja. Na drugi strani najdete v tem romanu tudi gorečega in svetniškega patra Kristofora, možatega in čisto ljudskega nadškofa kardinala Federiga Boromejskega, vmes pa vse vrste zlobe in kreposti. Vidi se, da Manzoni pozna zgodovino človeka in riše jo takšno, kakršna je res bita, človeka podaja, kakršen je bit in kakršen je še danes. V vsem pa se zrcali vera v božje vodstvo. Glavni junak Renzo izpove to vero, ko kot begunec da revni družini zadnje novčiče z besedami: "Bo že Bog dal!" Božje vodstvo bedi nad malimi in velikimi in zmerom dosega svoje cilje, naj delajo ljudje zanje ali zoper nje. Papež Pij XI. je imel ta Manzonijev roman vedno na svoji pisalni mizi in ga je pogosto jemat v roke. (Prvi slovenski prevod tega romana je izšel leta 1001, potem pa še leta 1925 in 1977).

Pisateljsko in pesniško delo je Manzoniju prineslo veliko slavo ter številna javna priznanja Vse to pa ni moglo zadržati udarcev, ki so ga zadevali v zasebnem življenju. V njegovi družini je bilo izredno veliko smrti. Na božični dan leta 1833 mu je umrla ljubljena žena Henriette; naslednjo jesen je pokopal svojo prvorojenko Giulio, ki je bila poročena komaj tri leta (umrlo mu je osem otrok, preživela sta ga le dva). Svojo žalost in bolečino ob teh izgubah je zaupal Mariji, Kraljici mučencev: »Mati, ki zrla si strtega lica, / kakšen na križu Sin ti umira, / prosi za nas, razbolenih Kraljica, / da v njega slavi ga vidimo kdaj.« 22. maja 1873 je prišla vrsta nanj, dva meseca zatem, ko je dopolnil 88 let življenja. Za prvo obletnico njegove smrti so prvič izvajali veličastni Verdijev Rekviem ki ga je ta veliki skladatelj zložil prav njegov spomin.

(zapis v Ognjišču 03_1985)