Tomo Zupan

* 21. december 1839, Smokuč, † 8. marec 1937, Okroglo pri Kranju

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec. V časih hudega nemškega pritiska je bil eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka. Umrl je pred sedemdesetimi leti v starosti svetopisemskih očakov.

"Najstarejši pismeni Slovenec"

Dnevnik Jutro je Toma Zupana ob 97. obletnici rojstva imenoval "naš najuglednejši narodni svečenik in najstarejši pismeni Slovenec, naslednik slovanskih apostolov." Rodil se je 21. decembra 1839 v vasi Smokuč, ki spada pod župnijo Breznica, ki je dala Slovencem mnogo znamenitih izobražencev; Zupan sam jih je opisal 120. Oče Matija je bil posestnik in trgovec s suknom, mati Marija roj. Fertin je bila sestrična pesnika Franceta Prešerna. Prvo šolsko modrost je zajemal v enorazrednici na Breznici; v letih 1848-1858 je obiskoval v Ljubljani normalko (osnovno šolo), kot gojenec Alojzijevišča pa klasično gimnazijo, ki jo je končal z odliko. Po maturi je študiral bogoslovje in bil leta 1863 posvečen v duhovnika. Tega leta je romal na Velehrad na proslavo tisočletnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko in tam si je postavil za življenjski cilj službo narodu. Še kot bogoslovec in nato kot mlad duhovnik je bil prefekt v Alojzijevišču. Zasebno je študiral slavistiko in iz nje napravil izpit pri znamenitem jezikoslovcu Franu Miklošiču na Dunaju. Leta 1867 je postal profesor verouka v Kranju, leta 1879 pa je bil kot profesor prestavljen na ljubljansko gimnazijo, kjer se je odločno zavzemal za slovenski jezik. V letih 1881-1893 je bil vodja Alojzijevišča; ko ga je ljubljanski škof Jakob Missia odstavil, ga je to zelo prizadelo. Po upokojitvi leta 1904 je živel na svojem gradiču na Okroglem pri Kranju, kjer je v 98. letu življenja 8. marca 1937 umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah - v istem grobu je Prešernova sestra Lenka. V oporoki je svoj gradič zapustil slepim, svojo bogato knjižnico Licejski knjižnici, svoje spomine na slavne može pa Narodnemu muzeju.

Prešernov sorodnik, varuh njegovega spomina

Po materini strani je bil Tomo Zupan sorodnik velikega Vrbljana Franceta Prešerna. Zaradi te sorodstvene vezi se je vse življenje ukvarjal s prešernoslovjem. Zbiral je zlasti podatke o Prešernovem rodu ter sestavil rodovnik Prešernove družine po očetovi in materini strani. Iskal je ljudi, ki so bili s pesnikom v sorodu ali so ga osebno poznali. Njegova najbolj znamenita poročevalka je bila Prešernova sestra Lenka (1811-1891), s katero se je načrtno pogovarjal več let (1878-1890) in njeno pripovedovanje skoraj dobesedno zapisal. Tako so nastale Črtice iz dr. Prešerinovega življenja (5 zvezkov) in Spomini na dr. Prešerina (12 zvezkov), oboje hranijo v rokopisnem oddelku NUK. V knjigi je izdal samo krajši povzetek z naslovom Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje (1933). Zbral je vso dostopno Prešernovo zapuščino in na Okroglem z njo opremil posebno Prešernovo sobo. Tam je bilo več kosov pesnikovega pohištva (postelja, mizica, dva stola, predalnik), osebnih predmetov (kavni mlinček, tobačnica, mrtvaški prt) in dokumentov (spričevala). V oporoki je vse to zapustil Narodnemu muzeju v Ljubljani; danes je pohištvo v Prešernovem spominskem muzeju v Kranju. Ko so na Breznici 28. avgusta 1912 odkrili spomenik rojaku škofu Pogačarju, kateremu je bil Zupan srčno vdan, je v svoji znameniti pridigi omenil vse pomembnejše Gorenjce zadnjih 130 let. O "Ribčevem pesniku" Prešernu je dejal: "Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici." Tomo Zupan je več Prešernovim sorodnikom dal na svoje stroške postaviti nagrobnike.

Narodni delavec in vzgojitelj

Pomembno je tudi Zupanovo delo v narodnoobrambnem pogledu. Leta 1885 je ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda in bil njen predsednik do leta 1907. Družba je za preprečevanje ponemčevalne dejavnosti Schulvereina v obmejnih, narodnostno najbolj ogroženih krajih snovala narodne trdnjave: to so bile šole in vrtci v Trstu, Velikovcu, Korminu in drugod. Veliko je storil tudi kot pisatelj. Bil je dolgoletni sodelavec Jeranove Zgodnje danice, nekaj časa tudi njen urednik. Dopisoval si je z vsemi slovenskimi sodobniki. Njegov dom na Okroglem je bil na široko odprt za obiskovalce, vsak se je moral vpisati v spominsko knjigo.

Bil je znan kot strog vodja Alojzijevišča. Njegov gojenec pisatelj Finžgar poroča: "Vodja Tomo Zupan je zahteval od nas trdo delo. Najprej delo za šolo... Zaradi njegove pikrosti in strogosti smo se ga vsi bali. Ljubil ga menda ni nihče. Toda škodovalo nam ni. Zavod je bil pri vseh profesorjih spoštovan. Spominjam se nekega leta, ko nas je bilo petdeset v Alojzijevišču, od tega konec leta 35 odličnjakov, padel pa sploh nikoli ni nihče." Zelo zanimivo je, kar pove Finžgar v nadaljevanju: "Skrbel je tudi za našo oliko. To je poučeval sam, in sicer v obednici po večerji. Učil nas je, kako naj se vedemo pri mizi, kako pri obiskih, kako naj se ognemo starim ljudem s pločnika, s katero roko naj se odkrijemo, če koga pozdravimo... Čeprav smo se ob marsičem hudomušno muzali, kasnejše življenje nam je dokazalo, kako je imel naš vodja prav."

Tomo Zupan o Matiji Čopu in Francetu Prešernu

Tomo Zupan je bil eden številnih duhovnikov iz brezniške župnije; dočakal je redek jubilej - železno mašo (70- letnico duhovništva). Ko so 28. avgusta 1912 v župnijski cerkvi na Breznici odkrili spomenik ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, ki je bil rojen v Vrbi, je imel Tomo Zupan dolg govor, v katerem je naštel in opisal znamenite brezniške župljane zadnjih 130 let. Vseh je bilo 120, vendar se je »iz previdnosti« omejil na umrle. V svojem ognjevitem govoru je poslušalce vodil po vseh enajstih vaseh brezniške fare. To so: Breg, Moste, Žirovnica, Selo, Zabreznica, Breznica, Dosloviče, Smokuč, Rodine, Studenčice in Vrba. Iz Žirovnice sta bila doma Prešernova mati in njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kaj je povedal o njima?

Tu Pri Muhovcu je prišla na svet imenitno slovensko dekle: Mina Svetinova. V Vrbo na Ribičevino primožena je postala mati prvemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Pametni in premožni starši so jo kot otroka poslali celo v Beljak in pozneje v ljubljanski nunski samostan na izobrazbo. Bistre glave je postala po svoji pridnosti, potem popolnoma vešča precejšnjemu oddelku Svetega pisma. Od tod je umevala svoje otroke ne le izrejevati, nego tudi poučevati. - Pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se vanjo šel kopat. V izgubo rodu je krog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil le 39 let in pol. In Čopova vera? Sla sta z moje matere očetom, Urbanom Frtinom, nekokrat tu mimo brezniškega pokopališča. Ustavil se je, uprl oko v spremljevalca in izustil: »Urban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere.« Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja mati. Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve?

Ustavimo se še v Vrbi, ki ji Zupan zapoje pravo hvalnico.

O Vrba, srečna, draga vas domača! Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštijanov stari stric Josip Prešeren. Imenoval bi ga vrbensko in narodovo drevo. Pripomogel je v šolo sorodnika dvema Ribičevima gospodoma: starejšemu župniku Francetu, ki je pokopan v Vodicah, in mlajšemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Ta gospoda sta prava pesnikova strica. Segal je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot župnik umrl na Koroškem. Tako ima Ribičeva hiša štiri duhovnike... In Ribičev pesnik Prešeren! Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici. Pogan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo; ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku Blejskega jezera biva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšnji hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitki s kristjani ubeži edini ostal živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo.

Bogomila mu pove, da je prejela krščanstvo in da so jo krstili. Zato ga roti, naj tudi on bode. »Ne branim se je vere Bogomile,« je njegov odgovor in pridevek: »Ak sklene me s teboj krst, Bogomila, kdaj bo zakona zveza me sklenila?« A šibka deklica Bogomila se ojunači. Pove, da je kristjana in več, govoreč: »Je uslišana bila molitev moja, ne smem postati jaz nevesta tvoja... Bogu sem večno čistost obljubila... O, čakaj, mi dopolni prošnjo eno, pred ko se ločiva, Bogomila pravi, se vpričo mene odpovej zmotnjavi. Dokler te posveti krst, se zamudi, voda je blizu in duhovni tudi.« Duhovnik, ki so ga imeli v družbi, Črtomira krsti.

Črtomir je postal kristjan in več: postane krščanski misijonar. »Med svoje rojake Slovence gre in daleč čez njih meje, do smrti tam preganja zmot oblake.« Tako, junaško dekle, šestnajstletna Bogomila je izvršila svoje poslanstvo. In pesnik končuje ta svoj Krst z besedo: »Domu je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.«

Prav danes pred šestinšestdesetimi leti je Prešeren postal samostojen advokat v Kranju in bil to ne prav dve leti in pol. Bolehati je namreč jel na vodenici, ki je v Ribičevim menda rodbinska bolezen. Kranjčani so vedeli, kaj imajo. Sli so mu bolnemu v vsem na roko. Obiskal ga je nekoč in tolažil meščan, govoreč: »Doktor, toliko morate trpeti.« Prešeren dvigne ob tem svojo slavno glavo, upre pogled vanj in pravi: »Trpim, a Kristus je več trpel.« Ta zgodba je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešeren. Tako umira naš najimenitnejši pesnik. Veliko mu je izprosila njegova nenavadna mati. Tako so mu tekle solze kot grah.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2007)