Stanko Vuk

* 12. november 1912, Miren; † 10. marec 1944 Trst, Italija

Vuk Stanko1Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici njegovega rojstva otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

Dela 'za narodov blagor' se je Stanko Vuk naučil v domači družini v Mirnu (pri Gorici), kjer se je rodil 12. novembra 1912 kot četrti od sedmih otrok. Njegov oče Anton je bil ravnatelj Čevljarske zadruge, vodil je tudi pevski zbor, sodeloval v telovadni organizaciji, bil vključen v goriški krog Krekovih krščanskih socialistov. Mati Rozalija je bila doma iz Medane v Brdih, kamor je Stanko rad zahajal in pravil je, da se 'čuti Brica'. Ko se je ob Soči odprla fronta, se je mirenska tovarna preselila v Nazarje. Po vrnitvi v porušeni Miren so si Vukovi zgradili hišo. Stanko je osnovno šolo obiskoval v Mirnu, nato pa je šel v nižjo srednjo šolo v bližnjo Gorico. Stanoval je v Alojzijevišču, kjer sta s Cirilom Kosmačem pisala v dijaški list Uporni veslar. Fašistična oblast je imela Vukove na piki. Ko so leta 1929 očetu vzeli ravnateljstvo Zadruge, se je Stanko umaknil v Jugoslavijo in se v Ljubljani vpisal na trgovsko akademijo. Čez leto dni je bil spet doma in je študij nadaljeval v Gorici, kjer je 1934 maturiral. Razvil se je v postavnega plavolasega fanta, ki je bil rad eleganten, ljubil je družbo in je bil, kot je sodil sam, 'klateški in vihrav'.

Vuk Stanko3Mladostni nemir je prelival v svoje pesmi. Po maturi se je vpisal na 'najlepšo univerzo' Fa' Foscari v Benetkah, kjer je študiral politične in diplomatske vede (1934-1938) ter doktoriral z disertacijo o narodnih manjšinah v Jugoslaviji. Kot študent je bil v stikih s slavisti in literati (F. Bevk, B. Fatur, M. Matičetov, B. Pahor). Njegov duhovni voditelj je bil dr. Ivo Juvančič, podravnatelj goriškega semenišča. S prijatelji je obiskoval poslanca Virgila [čeka, župnika v Avberju na Krasu; zbirali so se na sestankih in študijskih dnevih (Višarje, Kovk). Po doktoratu je dobil službo v tržaški pisarni istskega duhovnika Boža Milanovića, ki je zastopal istrsko Mohorjevo družbo. Deloval je v narodnoobrambnem duhu; njegova kulturna in politična dejavnost je izhajala iz ideala krščanskega socializma. Fašističnim oblastnikom je bil zaradi svojega delovanja sumljiv. Novo 'črno piko' je pri njih dobil, ko se je 6. junija 1940 poročil z 22- letno Danico Tomažič, sestro mladega tržaškega komunista Pina Tomažiča.

Vuk Stanko2Štiri mesece po poroki so ga fašisti aretirali. Na drugem tržaškem procesu (decembra 1941) je bil kot voditelj socialistov obsojen na 15 let ječe, njegov svak Pino Tomažič pa (skupaj s štirimi drugimi obtoženci) na smrt. Vuk je bil več kot eno leto zaprt v Trstu, potem so ga premestili v Fossano v Piemontu. Iz teh jetniških let se je, kot povedano, ohranilo okrog 400 pisem, ki jih je pisal v italijanščini, ker (zaradi cenzure) drugače ni smel. Izbor teh pisem, ki imajo poleg človeško-pričevanjske tudi umetniško vrednost, je izšel leta 1986 v italijanščini in slovenščini. V pismu z dne 16. februarja 1942 Stanko svoji ženi Danici, ki jo ljubkovalno imenuje Ninek, piše: »Čas, ki ga tu preživljam, ni zgubljen... V meni je bilo vedno nekaj dečka in tu je kraj, da izzorim v moža. Bil sem grozdje, zdaj so me potrgali in me dali v stiskalnico, da pokažem, kakšno vino je v meni.« Ko so ga februarja 1944 izpustili, se je Stanko začel pripravljati na odhod v partizane, toda 10. marca 1944 so trije neznanci (bela, plava garda ali partizani?) v stanovanju na ulici Rossetti ustrelili njega, ženo Danico in dr. Draga Zajca, ki je bil slučajno pri njih.

Vuk Stanko4Literarna žetev Stanka Vuka bi bila bogatejša, če ne bi toliko ustvarjalnega časa izgubil v ječi, in če ga ne bi tako zgodaj doletela tragična smrt. Tisto malo ─ 35 objavljenih pesmi in 19 proznih besedil, povečini črtice ali samo osnutki ─ kar je zapustil, pa je napovedovalo polno, zlato zrnje. Njegove prve pesmi so izšle leta 1929 v goriškem mesečniku Družina, potem je objavljal v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Mladiki, Dejanju. Večina tega je zbrano v knjigi Zemlja na zahodu (Lipa, Koper 1959), ki sta jo uredila Milko Matičetov in Lino Legiša. Kot pesnik je bil Vuk blizu Župančiču, Gradniku pa Antonu Vodniku in Srečku Kosovelu. Vpliv ljudskega baladnega sloga se kaže v njegovem Križevem potu. Očetu je iz ječe pisal (20. septembra 1942), da njegova 'pesniška žila ugaša', vedno bolj pa ga privlači proza in sicer daljša. Omenja tudi dramo z evangeljskim naslovom Sol zemlje... Načrtov ni mogel uresničiti. Toda s tem, kar je ustvaril, in zlasti s tem, kar je bil, je bil 'sol slovenske zemlje'.

Silvester Čuk

Zajemi vsak dan

Kako majhen je človek in kako velik je Bog! Evharistija pa nam govori: Kako velik si, človek, ker je Bog zaradi tebe postal majhen!

(Jožef Smej)
Sreda, 21. August 2019
Na vrh