Anton Ingolič

* 5. januar 1907, Spodnja Polskava (Slovenska Bistrica) † 11. marec 1992, Ljubljana.

"Rad sem zahajal v mizarsko delavnico"

"Pisatelj, ki je v slovenski književnosti prvi spregovoril o lukarjih, viničarjih in splavarjih, je zgodnja spoznanja o svetu pridobil v očetovi mizarski delavnici," je o našem "slavljencu", ki se je rodil 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi, zapisala Berta Golob. "Mizarska delavnica mu je bila sicer namenjena, a ne usojena." Vanjo je rad zahajal in z občudovanjem opazoval, kako so v očetovih in v rokah njegovih pomočnikov nastajale mize, postelje in omare pa okna in vrata. "In kmalu sem se začel sam poizkušati v mizarstvu. Tudi kmečka opravila so pritegovala mojo pozornost, posebno tista, ki so zahtevala množico delavcev ali pomoč kakšnega stroja." Ne mizarstvo ne kmečko delo ga nista osvojila. "Vsa moja deška leta so pravzaprav napolnjevale zgodbe, najprej zgolj tiste, ki sem jih slišal, pozneje, ko so mi začele v roke prihajati knjige, pa tudi tiste, ki sem jih prebral v večernicah in drugih mohorjanskih knjigah, tudi Staretova Obča zgodovina je bila zame knjiga najbolj razburljivih zgodb." Bil je odličen učenec in zato je leta 1920 odšel v Maribor, da bi na tamkajšnji gimnaziji nadaljeval šolanje. Prvo leto je bil v dijaškem domu, kjer je imel kot odličen dijak brezplačno bivanje, vendar si je v želji po svobodi poiskal zasebno stanovanje ter se preživljal s poučevanjem otrok, ki so imeli težave z učenjem. Po maturi je razmišljal o poklicu, ki naj ga izbere. "Pokazala sta se mi dva poklica, ki bi mi omogočila, da bi ljudem izkazoval ljubezen, ki je je bilo polno moje srce: učiteljski in duhovniški," je izpovedal v svoji knjigi Nemir mladostnika. Odločil se je za učiteljski poklic. Po maturi je eno leto študiral v Parizu francoščino, potem pa se je na ljubljanski univerzi usposobil za profesorja slovenščine.

Pisal je le o tem, kar je videl in doživel

Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. "Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo... V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila." Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na "lastni koži", zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.

Plodovit mladinski pisatelj - oče Gimnazijke

Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je "zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri 'obnovi domovine in izgradnji socializma', kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih" (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.

Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). "Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli... V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino... Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo." Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 1, str. 32.