Anton Slodnjak

* 13. junij 1899, Bodkovci, † 13. marec 1983, Ljubljana

Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

"Bilo bi prav, ko bi zdaj ob stoletnici čimveč prijateljev in znancev povedalo o njem, kar ve in pomni," vabi v Mohorjevem koledarju 1999 devetdesetletni Vilko Novak, član Slodnjakovega prijateljskega sobotnega omizja. Slodnjak ni "tulil z volkovi" zato je bil potisnjen v ozadje. Rodil se je v kmečki hiši v Bod­kovcih v Slovenskih goricah 13. junija 1899. "Od zemlje in kme­tov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in ži­lavno delavnost," ga je kleno označil Joža Mahnič. Osnovno šolo je obiskoval v Juršincih, kamor je verno družino vabil tudi zvon župnijske cerkve sv. Lovrenca. Po končani gimnaziji v Mariboru se je odločil za študij slavistike na ljubljanski univerzi, ki ga je končal z doktoratom na podlagi disertacije o Davorinu Tr­stenjaku (1925). Zatem se je dve leti izpopolnjeval na univerzi v Krakovu, nato pa bil dolga leta (1927-1945) profesor sloven­ščine na Trgovski akademiji v Ljubljani, ker so mu nasprotni­ki zapirali pot na univerzo. Po vojni je bil nekaj let profe­sor na univerzi v Zagrebu. Šele leta 1950 je postal redni pro­fesor za slovensko književnost na ljubljanski univerzi in pred­stojnik Inštituta za slovansko jezikoslovje. Že leta 1959 pa je bil pod ideološko-političnim pritiskom predčasno upokojen. Ta krivica ga je zelo potrla, vendar je možato nadaljeval z delom. Nekaj časa je bil profesor slavistike na univerzi v Frankfurtu, znanstveno pa je snoval vse do svoje smrti 13. marca 1983.

Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uve­ljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezi­koslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine sloven­skega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiš­čem na 19. in prvi polovici 20. stol. Že v svojem Pregledu slo­venskega slovstva (1934) je pokazal svojo izvirnost: odklanjal je poglede Franceta Kidriča, utemeljene v pozitivizmu; literarni razvoj je povezoval z duhovno-zgodovinskimi vidiki narodove sa­mobitnosti. Poudarjal je, da je prav književnost zatirane Slo­vence spreminjala iz ljudstva v narod, ga osveščala in osvoba­jala. Še dosledneje se je svojih načel držal v svoji v nemščini napisani Zgodovini slovenske književnosti (Berlin 1958), ki je bila komunistični oblasti povod, da se je resnicoljubnega avtor­ja s pomočjo nekaterih neznačajnih karieristov znebila s pred­časno upokojitvijo. Prijatelj Vilko Novak, ki je poznal ozadje te spletke, piše: "V resnici so nameravali Slodnjaka odstraniti s fakultete, ker se ni vdal političnemu frazerstvu, izrekel bolj zasebno kakor v družbi kako kritično besedo o razmerah in dogodkih in imel velik vpliv na mladino." Za Zgodovino sloven­skega slovstva, ki jo je v sedmih knjigah izdala Slovenska ma­tica (1956-1971), je Slodnjak temeljito obdelal obdobje realiz­ma in naturalizma. Ob tisočletnici Brižinskih spomenikov (1968) je izšlo v Ljubljani in v Celovcu njegovo Slovensko slovstvo. Za srednje šole je sestavil priročnik Obrazi in dela slovenske­ga slovstva (1975), a so njegovo uporabo za šole takratne obla­sti prepovedale.

Ogromno svojega znanja je Slodnjak prelil v svoje uredniško delo. Uredil je in s tehtnimi opombami obogatil zbrana dela Fra­na Levstika, Frana Erjavca, Stanka Vraza, Ivana Prijatelja in drugih. Največ se je ukvarjal s Prešernom: več ponatisov je do­živela njegova komentirana poljudna izdaja Prešernovih Poezij. Vrh njegovega prešernoslovskega raziskovanja je reprezentativna izdaja v dveh knjigah: Poezije in pisma ter Prešernovo življe­nje (1964). Ob poglabljanju v življenje in delo naših velikih besednih umetnikov se je v njem prebudila pisateljska domišlji­ja in napisal je romane o treh slovenskih velikanih: o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (1938), o Levstiku Pogine naj ­pes! (1946) in o Cankarju z naslovom Tujec (1976). Ob izidu zad­njega je založba Mladinska knjiga ponatisnila prejšnja, tako da so vsi izšli pod skupno oznako Slovenska trilogija. V njih pri­kaže Slodnjak te tri može, kako se morajo kot glasniki lepote, resnice in napredka boriti s sovražnim okoljem in težkimi raz­merami. Podobno usodo je doživljal tudi sam. Njegov učenec Jo­že Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: "Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševno­sti... Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vse­ga človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada."

Silvester Čuk