Franc Kos

* 24. december 1853, Selca, † 14. marec 1924, Ljubljana

Zaradi sumljivega "narečja" prestavljen

Po rodu je bil "trd" Gorenjec, največ let pa je preživel v "sončni" Goriški. Rodil se je 24. decembra 1853, na sveti večer, v kmečki hiši v Selcih nad Škofjo Loko. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, "glavno šolo" v Škofji Loki, gimnazijo prva štiri leta v Kranju, zadnja štiri leta pa v Ljubljani, kjer je leta 1874 maturiral. Vpisal se je na univerzo na Dunaju: študiral je zgodovino in zemljepis ter slavistiko. "Od Slovencev so mu bili na Dunaju po stroki tovariši Apih, Orožen, Vrhovec in Vrhovnik, ki spadajo z Rutarjem in Kaspretom v prvo generacijo slovenskih zgodovinarjev, pripravljenih za svojo stroko na visokih šolah" (Milko Kos). Z najvišjo močno oceno je opravil profesorske izpite iz zgodovine in zemljepisa kot glavnih predmetov s slovenskim in nemški učnim jezikom. Leta 1881 je dosegel doktorat filozofske fakultete na Dunaju z disertacijo iz antične zgodovine Makedonije. Po končanih študijih je eno leto poučeval kot poizkusni kandidat na gimnaziji v Ljubljani, od oktobra 1881 do konca leta 1883 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, nato pa do decembra 1887 stalni profesor na goriškem ženskem učiteljišču. Iz političnih razlogov - iz Kopra so premestili v Gorico istrskega narodnega buditelja Vjekoslava Spinčiča, v Istro pa so odstranili iz Gorice Franca Kosa, ker se je po mnenju vlade "preveč pečal z nekim narečjem", t.j. slovenščino. Bil je imenovan za profesorja na učiteljišču v Kopru, kjer je ostal skoraj tri leta, več kot eno Ieto pa je bil nadzornik za slovenske in hrvaške šole koprskega okraja. Te službe je bil na lastno prošnjo razrešen. Zaradi rahlega zdravja je zaprosil tudi za premestitev iz Kopra nazaj v Gorico. Od oktobra 1890 pa vse do upokojitve v novembru 1911 je bil stalno profesor na ženskem učiteljišču v Gorici.

Polagal je temelje slovenskemu zgodovinopisju

"Franc Kos je bil največji in najbolj sistematičen znanstveni delavec v prvi generaciji slovenskih kritičnih in na univerzi strokovno izšolanih zgodovinarjev," je zapisal o njem priznani zgodovinar Bogo Grafenauer. Kosovo delo na področju zgodovinske vede je potekalo v glavnem v dveh smereh: zbiranje, kritična obdelava in objava pisnih virov in na podlagi le-teh napisane razprave in študije. Raziskoval je predvsem srednjeveško zgodovino Slovencev. Po naročilu Slovenske matice je z drugimi zgodovinarji tri leta (1896-1899) pripravljal obsežno Zgodovino Slovencev. Kos je obdelal dobo od leta 500 do 1269, toda odbor Slovenske matice je delo odklonil, ker se mu je spis zdel "preobširen in prestrokovnjaški". Po zaslugi Janeza Evangelista Kreka, ki je z zanimanjem spremljal Kosovo znanstveno delo, je Leonova družba v Ljubljani sprejela izdajo življenjskega dela tega zavzetega raziskovalca naše preteklosti - Gradiva za zgodovino Slovencev. Imel ga je nabranega za kakih 10 zvezkov po 600-700 strani. Prva knjiga, ki obsega dobo od leta 501 do 800, je izšla jeseni 1903, druga (801-1000) leta 1906, tretja (1001-1100) leta 1911, četrta (1101-1200) leta 1920 (vmes je bila prva svetovna vojna), peta (1201-1246), ki jo je po očetovi smrti uredil sin Milko, tudi odličen zgodovinar, pa je zagledala luč sveta leta 1928. "Po vsebini so vse knjige urejene enako: uvod podaja v lahko razumljivi pripovedujoči obliki politično, cerkveno in kulturno zgodovino obdobja, obravnavanega v posamezni knjigi Gradiva; kritičen pregled pripovedujočih virov; gradivo v obliki obširnih regest v slovenskem jeziku s pritegnitvijo originalnega besedila in navedbo literature ter kritičnim aparatom; končno osebni, krajevni in stvarni registri" (Milko Kos).

Zgodovinar Goriške, svoje druge zgodovine

Zgodovinar Franc Kos se je leta 1890 ustalil v Gorici, si ustvaril dom in se dejavno udeleževal slovenskega javnega življenja. V Gorici je ostal tudi po upokojitvi (1911) vse do izbruha vojne med Italijo in Avstrijo (1915). Okoli leta 1900 se je začel natančneje zanimati za zgodovino Gorice in Goriške, ki je postala njegova druga domovina. Dokumentarna je prva Kosova objava Iz arhiva grofa Attemsa v Podgorti (1902). Gradivo za zgodovino Gorice in Goriške je Kos zbiral zlasti med svojim neprostovoljnim bivanjem na Dunaju med prvo svetovno vojno (1915-1918). Ta čas pregnanstva je porabil za obiskovanje tamkajšnji bogatih arhivov. Sadovi dunajskih arhivskih študij so naslednji njegovi prispevki za zgodovino Goriške: Najstarejši statut mesta Gorice (1916), K zgodovini Gorice v srednjem (1920), Zgodovinske drobtine iz Gorice (1920), Iz zgodovine devinskih gospodov (1923), Goriška Brda v srednjem veku (1924), Solkan v srednjem veku (1924.), Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (1925). V dunajski dobi je Kos zbiral in objavljal gradivo tudi za druge slovenske kraje: Maribor, Celje, Vuzenico, Slovenj Gradec, Ptuj, Rogatec, Konjice. Njegovo življenjsko delo Gradivo za zgodovino Slovencev se uradno konča z letom 1246, toda zbral je velik del virov tudi za naslednja stoletja, predvsem v Dunajskem državnem arhivu (okoli 5000 neobjavljenih listin od 13. do 15. stoletja). Po triletnem "izgnanstvu" se za nekaj časa naselil v svojem rojstnem kraju, novembra 1919 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti, 14. marca 1924. Za zgodovinarja je "vzgojil" svojega sina Milka (1892-1972), njegov sin Gojmir Anton (1896-1970) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja.

Silvester Čuk