Stanko Premrl

* 28. september 1880, Podnanos, † 14. marec 1965, Ljubljana

"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi," je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ki se je izteklo pred štiridesetimi leti. Ob slovesu so mu ljubljanski zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.

"Na vozu sem igral na svoj prvi klavir"

Glasbene spomine iz svojih mladih let je Stanko Premrl objavil v reviji Nova pot (5-6/1962). Rodil se je 28. septembra 1880 v Šentvidu nad Vipavo (zdaj Podnanos) premožnemu kmetu Ivanu in Kristini Planinc in že v otroških letih je, kot pravi sam, "čutil in kazal posebno nagnjenje in veselje za petje in glasbo". Kot otrok je pel pri šolskih mašah. Po štirih osnovnih razredih v domačem kraju je šel v ljubljanske šole. Njegov profesor petja na gimnaziji je bil skladatelj Anton Foerster, vodja glasbe v ljubljanski stolnici. Stanko je kmalu prišel v gimnazijski pevski zbor, ki je pel pri šolskih mašah v uršulinski in križniški cerkvi. V osmi šoli je orglal in vodil zbor, pa tudi katera njegovih skladb je že prišla na spored pri teh mašah.

Vpisal se je tudi v šolo Glasbene matice, kjer se je štiri leta učil klavirja brez posebnega uspeha. "Prvi klavir doma v Šentvidu mi je kupil leta 1893 moj oče na Ustju pri Ajdovščini od tamkajšnjega kurata Janeza Mavriča. Ko smo klavir pripeljali domov, sem na domačem dvorišču nanj že na vozu zaigral... Kadar sem bil kot dijak na počitnicah, je klavir odmeval dan na dan, uro za uro, večer za večerom pri luči in v temi, bodisi, da sem bil sam ali v družbi. In koliko smo prepeli pri tem klavirju svetnih in cerkvenih pesmi! Tudi nekoliko zaplesali so včasih zraven v kuhinji na mojo godbo..." Stanko Premrl je bil eden največjih orgelskih virtuozov. K orglam je prvikrat doma v Šentvidu, ko je bil na počitnicah kot tretješolec in sicer pri litanijah (popoldanski nedeljski pobožnost), ko je organist zamudil. Ta mu je bil za uslugo zelo hvaležen, njegov naslednik pa mu ni dovolil hoditi na kor "mučit" orgle!

Kako se je rodila slovenska državna himna

Po maturi leta 1899 je Stanko Premrl vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štirih letih študija leta 1903 posvečen v duhovnika. Po dveh mesecih je nastopil svojo prvo duhovniško službo kot kaplan na Vrhniki, kjer pa je bil le eno leto. Potem je šel študirat glasbo na Dunaj. Tedanji ljubljanski škof Jeglič ga je poslal v te šole na priporočilo Frančiška Lampeta, ravnatelja Marijanišča, in Mihaela Arka, poznejšega idrijskega dekana, kateremu so ugajale Premrlove klavirske skladbe. Pri odličnih učiteljih je študiral kontrapunkt in kompozicijo, kot stranske predmete pa še solo petje, zborovsko šolo, glasbeno zgodovino in branje partitur. V tem času je mladi študent v trenutnem navdihu napisal melodijo na besedilo Prešernove Zdravice. Sam pripoveduje: "Vnanja pobuda za Prešernovo Zdravico je prišla iz vipavskega Šentvida od vikarja Matija Vrtovca, ki je na koncu članka Vinske trte hvala prosil pesnika kot prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naj v vezani besedi zloži hvalnico trti. Prešeren se mu je odzval in res naslednje leto (1844) zložil tako hvalnico in položil vanjo svoje misli o slovenstvu, slovanstvu in človečanstvu. Zanimivo je, da je Zdravico kot pevsko skladbo prvi komponiral tudi šentviški rojak. Zložil sem jo v konservatorijskih letih v počitnicah na Vipavskem (na Lozicah), objavljena je bila prvič v Novih Akordih." Skladateljev nečak Jože Semič se iz pripovedovanja svoje matere, ki je bila njegova sestra in je imela trgovino na Lozicah, spominja, da je stric nekega dne prišel k njej in ji rekel, naj mu brž da kakšen kos papirja. Ko mu ga je dala, je naglo narisal nanj notno črtovje, nato pa vanj z odločnimi potezami vpisal melodijo naše slovenske državne himne.

Tri zahtevne službe za enega moža

Ko se je Stanko Premrl po končanem glasbenem študiju na Dunaju vrnil v Ljubljano, so ga "neusmiljeno" obložili z delom. Najprej je bil imenovan v odbor Cecilijinega društva in za profesorja na Orglarski šoli, leta 1909 pa je v treh ključnih službah nasledil Antona Foersterja: kot ravnatelj stolnega kora in organist, kot vodja Orglarske šole in kot urednik Cerkvenega glasbenika (sprva le njegovih glasbenih prilog). Poučeval je tudi petje v bogoslovju in zatem na Teološki fakulteti, na konservatoriju, pozneje Akademiji za glasbo je bil redni profesor za orgle do upokojitve leta 1945. Raziskovalec slovenske glasbene zgodovine dr. Edo Škulj v orisu življenja in dela Stanka Premrla za Primorski slovenski biografski leksikon našteva naslove Premrlovih cerkvenih vokalnih in orgelskih skladb - prvih je čez 1000, drugih pa nad 600. Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale "ljudske", naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Škulj dalje piše, da ločimo tri dobe Premrlovega ustvarjanja: od 1900 do 1916, ko je vodilna osebnost ne le cerkvene, temveč slovenske glasbe sploh; od 1916 do 1930, ko je komponiral svoje najboljše skladbe, tretja doba pa traja od 1930 do smrti. Kot ravnatelj stolnega kora in organist je ustvaril posebno šolo interpretacije. Neprecenljivo delo je opravil tudi kot profesor in glasbeni vzgojitelj. Čeprav je bil vedno bolj krhkega zdravja, je dočakal "krepkih" skoraj 85 let: njegovo srce je zaigralo zadnji akord 14. marca 1965 v Ljubljani.

Silvester Čuk