Matija Valjavec

* 17. februar 1831, Srednja Bela pri Preddvoru, † 15. marec 1897, Zagreb

"Zadremal sem; prijazne brez pomude / prišle so sanje: Tu je nekdaj stala / očetova in meni rojstna hiša; / tu živel sem nedolžne dni otročje, / tam gori naša sobica bila je, / za deco nas in pa za staro mater, / ki z njo zvečer in zjutraj smo molili... / Tu gori nam je pripovedovala / prelepe, mične, vsakovrstne bajke / ali svetnika kterega legendo..." Tako je v avtobiografski pesmi Sanje počastil svojo babico pesnik in jezikoslovec Matija Valjavec s Srednje Bele pri Preddvoru, ki je umrl kot profesor v Zagrebu pred sto leti - 15. marca 1897.

V prijazni šoli stare matere

Matija Valjavec se je rodil pri Kračmanu na Srednji Beli pri Preddvoru, kjer je bila doma njegova mati Marija Bizjak. Oče Anton Valjavec se je tja priženil iz Preddvora. Prvorojenec Matija je zagledal luč sveta 17. februarja 1831; za njim je družino pomnožilo še sedem bratov in dve sestri. Več kot od šole, ki jo je začel obiskovati leta 1838 v Kranju (prvi razred je ponavljal, zatem pa je bil vedno odličnjak), je prejel od svoje babice, ki je vnukom pripovedovala pravljice in pripovedke ter svetniške legende. Matiju je za vedno napolnila srce z ljubeznijo do teh zakladov. Po končani normalki v Kranju je leta 1842 šel na latinske šole v Ljubljano: v tretjem razredu je priimek Wallauz poslovenil v Valjavec. Njegov sošolec je bil Janez Trdina. Leta 1847 mu je umrl oče; oskrbnik doma je postal stric, ki je Matija silil v semenišče. Ta pa ni hotel postati duhovnik, zato je šolanje v 7. razredu prekinil in leto dni doma kmetoval. Gimnazijo je dokončal leta 1851. Jeseni je šel na Dunaj študirat slavistiko in klasično jezikoslovje. Njegov profesor je bil veliki jezikoslovec Fran Miklošič, ki ga je navdušil za preučevanje slovenskega jezika. Po končanem študiju je postal profesor na gimnaziji v Varaždinu (1845-1876), potem pa v Zagrebu, kjer je učil do upokojitve leta 1891. Leta 1864 se je poročil s Hrvatico Berto Ott; v zakonu se jima je rodilo osem sinov in ena hči. Nit življenja mu je 15. marca 1897 pretrgal rak na želodcu.

Pesnik "pastirja", naše najlepše pravljične pesmi

Za Valjavca pesnika v slogu ljudske pripovedne pesmi gre hvala njegovi babici, ki mu je v otroških letih razgibala domišljijo z nazornim pripovedovanjem. Matija je začel pesniti že v nižji gimnaziji. Na pobudo ljubljanskega profesorja Martinaka je v svoj dnevnik vpisoval tudi pesmi in prve so bile objavljene leta 1848. Odtlej so redno izhajale v tedanjih listih, ki so objavljali tudi poezijo. Kot študent je leta 1855 izdal svojo pesniško zbirko s preprostim naslovom Pesmi. Iz njegove lirike govori hrepenenje mladega dunajskega študenta po domačem svetu. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer sodi, da so "najlepše v celi zbirki legende in pripovedne pesmi v narodnem slogu" (Od nebeške glorije, Znamenja dežja, Tica pevka, Zaprta smrt). Od vseh Valjavčevih pesmi se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir, ki je doživela mnoge ponatise in je bila tudi posneta na gramofonski plošči in kaseti. Kot slikanica je izšla že večkrat: prvič med vojno (1944) z ilustracijami Ksenije Prunk, po vojni pa je z ilustracijami Marlenke Stupica doživela vrsto izdaj (zadnjo leta 1990). Matija Valjavec je bil že v dijaških letih tudi zapisovalec ljudskega izročila: pripovedk, ki jih je za objavo delno predelal, jedro pa je ostalo pristno ljudsko, predvsem pa pesmi, ki jih je izročil Karlu [treklju za njegovo zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923).

Ugleden jezikoslovec in akademik

Kot profesor v Varaždinu in Zagrebu se je Valjavec posvetil skoraj izključno znanstvenemu delu. Strokovnjaki sodijo, da je Valjavec poleg Miklošiča in [krabca naš največji jezikoslovec druge polovice 19. stoletja. Trajne znanstvene vrednosti so njegova dela o staroslovanskem slovstvu (za objavo je pripravil več starih besedil) in pa njegove temeljne razprave o slovenskem naglasu. Slavistično jezikoslovno se je Valjavec šolal pri Miklošiču. "Od njega je prevzel pojmovanje slovenščine kot posebne jezikovne samobitnosti v alpsko-prialpskem in panonskem prostoru, obsegajočem Slovane, ki imajo stvarno vprašalnico kaj ter zajemajo kranjsko slovenščino (na Kranjskem, Primorskem in [tajerskem), ogrsko slovenščino (v Prekmurju in Prlekiji) ter hrvaško slovenščino-kajkavščino" (SBL). Jezikoslovec Valjavec je najpomembnejši kot naglasoslovec. V razpravi Prinos k naglasu, ki je izhajala v zbornikih JAZU 1878-1895, obdeluje naglas po besednih vrstah. Njegovo znanstveno delo je vzbudilo pozornost Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (ustanovljena leta 1866 na pobudo djakovskega škofa Josipa Strossmayerja), ki ga je leta 1876 imenovala za svojega dopisnega člana, od leta 1879 pa je bil njen redni član. Kot tajnik in knjižničar je uredil in popisal vso bogato knjižnico JAZU.

Silvester Čuk